Žbevnica (1014 m)
Vremenska napoved se je iz dneva v dan spreminjala na slabše. Kaj naj storim? Naj odpovem zadnji izlet v letu? Ne!!! Gremo – kar bo pa bo!
Enajst pohodnikov se nas je zbralo pri Ravbarkomandi, kjer smo zaradi neusmiljenega naliva čas, namenjen kavici, nenehno podaljševali. Dežurni vremenski prognostik Marjan je menil, da naj bi prenehalo deževati čez kakšne pol ure, zato smo se odpeljali proti Podgorju in mejnemu prehodu Jelovice, nato naprej proti opuščenim vasem Vodice, Dane, ves čas pa nas je spremljal dež, ki je že prehajal v sneg. Vseskozi smo se zato spraševali, ali je naš vremenar pravilno napovedal vreme. In juhu, uspelo mu je. V vasi Brest smo se preobuli, se primerno oblekli in že smo zagrizli v strmino proti zaprtemu domu, ki se nahaja na višini 851 metrov, kjer nam je novopečena babica Stanka postregla z različnimi dobrotami. Nato smo zopet vzeli pot pod noge in kmalu prispeli na vršnji greben, kjer sta nas pričakala burja in sneg. Kar kmalu smo se znašli na vrhu dobrih tisoč metrov visoke Žbevnice, ki je zadnji tisočak v grebenu, ki se vleče od Učke proti Sloveniji. Hitro smo pomalicali, se slikali in se podali proti dolini. Da Aleksandra ni odnesel veter, sta ga za ročici držali Ani. Čakala nas je še pot proti Sočergi, kjer nas je pričakal prijazni gostilničar Milan in nam postregel z okusnimi boboči in dobrim refoškom, nakar smo se s polnimi trebuščki in prijetnimi vtisi kar težko poslovili od sončne Istre.
Dušan