Pisana druščina planincev se nas je v petek,10.6.ob 8. uri zjutraj z avtobusom odpravila na izlet v Vojvodino. Pisana pravim zato, ker smo na avtobusu bili planinci Dela, Iskre in Večera s predstavnico PZS in MDO Marinko Koželj-Stepic na čelu.
Prvi daljši postanek (drugi so bili kratki ), smo imeli nedaleč od Hrvaške meje, kjer smo si ogledali muzej o poteku Sremske fronte med 2. Svetovno vojno. Blizu tega muzeja smo imeli obilno kosilo, nato smo se odpravili proti Beogradu. Tam smo naleteli na petkovo gnečo in se po dveh urah končno prebili čez Novi Beograd, ki se mi ni zdel prav nič nov, prej zanikrn. Malo čez 20 uro smo končno prispeli v Vršac. Ker je gozdna cesta do planinske koće zaradi nalivov prejšnega dne bila močno razmočena oz. Blatna, avtobus naprej ni mogel, predsednik Dušan pa nam je iz nevednosti ali zanalašč dejal, da je do koče le dobrih 20 minut in bomo to tudi s prtljago zmogli. Tako smo se že skoraj v mraku otovorjeni s prtljago napotili peš proti koči. Tja smo prispeli šele v 40minutah, vsi blatni, saj se je med tem že dobro znočilo. Nekaj smo pregriznili iz nahrbtnika in se odpravili spat. Ta koča je najbrž ena redkih, ki ima poleg skupnih ležišč, tudi več dvoposteljnih sob.
V soboto smo ob 9.00 uri krenili na Gudurički vrh, ki ima 641 m, vrnili pa smo se tako utrujeni, kot da bi bili na dva tisočaku, saj smo hodili dolgih 6 ur, na sam vrh pa smo grizli kolena pod vodstvom Marinke. Sicer sta nas spremljala dva zelo prijetna planinca oz. vodiča iz tamkajšnega planinskega društva. Nazajgrede smo si iz avtobusa ogledali vinograd, ki se razprostira na 13-ih hektarjih. Pogled je bil veličasten, saj pri nas toliko trte skupaj ni nikjer. Seveda smo potem šli v zidanico nekega domačina v Gudurici poskusit kakšno vino tam pridelajo. Postregel nas je tudi z dobro salamo in sirom. Nato smo spet 40 minut pešačili do planinske koče, kjer smo imeli večerjo in družabno srečanje, tudi z domačini, ki imajo tam okrog vikendice. Za nekater se je žur zavlekel do jutranjih ur, zato je zadnji dan v Vršcu bil za marsikoga>>bolan>>.
Vodnika iz tamkajšnjega društva sta nas vlekla še v hrib na kulo, od koder so pred mnogimi leti opazovali kdaj se bodo pojavili Turki in ogled Vršca od zgoraj. Podali smo se še na tržnico in tam kupovali fižol, suhe klobase ipd., od tam pa krenili proti domu.V Beogradu smo si iz avtobusa ogledali še par porušenih stavb, ki jih je bombardiral NATO in niso sanirane najbrž kot dokaz. Potem smo se spet ustavili na Sremski fronti, kjer smo se bojevali z obilnim kosilom, hudimi feferoni in pijačo. Celotna pot proti domu je potekala brez zapletov, pa tudi sicer smo se vrnili vsi nepoškodovani, precej utrujeni, vendar z izletom zadovoljni. Nekateri so celo obljubili, da se bodo v Vršac še vrnili.

Zapisala: Milica Kegl