Veselili smo se ponovnega srečanja s planinci PD Grafičar. 169. srečanja po vrsti. Vrata Jadrana se imenuje kraj ob avtocesti proti Reki, kjer smo se 23. maja pozdravili in se skupaj v deževnem jutru z avtobusom odpeljali proti Učki. Organizator in vodja te odprave je bil Dado Kralj, izkušeni planinec PD Grafičarja. Na parkirišču Poklona, na višini 922 m, v nemajhnem nalivu, nam je dajal še zadnja navodila za vzpon proti vrhu. Dobra polovica planincev, skoraj zamaskiranih v kapuce, palerine, a dobre volje, je v dveh urah in pol, kljub razmočeni in drsni poti osvojilo 1401 m visok vrh Učke.Kondicijsko zahteven vzpon je oteževal dež, ki se je občasno spremenil v naliv. Na vrhu se nam je odprl čudovit razgled na obalo Lovrana in Opatije, na drugi strani na prostrano zeleno dolino Istre. Po kratkem oddihi se je petnajst pogumnih fantov in deklet obeh društev odločilo za spust po drugi, daljši poti proti Lovranu, saj jim je Dado obljubil, da bo naporen le prvi skalnati del poti, sicer bo prijeten spust po zelenih livadah.
Drugi planinci smo se, še vedno v dežju, vračali po isti spolzki poti do avtobusa. Po četrti uri popoldne, ko smo v Lovranu spet skupaj sedli na avtobus, so planinci, ki so prehodili daljšo, veliko bolj naporno pot, utrujeni, a zadovoljni povedali, da Dadovih obljubljenih zelenih livad ni bilo nikjer.To je bil eden od razlogov, da prvi in drugi dan smeha ni manjkalo. Okusna in bogata večerja z istrsko mineštro in obilnim krožnikom dobre hrane je bila v Grožnjanu, mestu umetnikov, v bližini znanega Motovuna. Še prijeten klepet ob pivu, nakar se je prilegla postelja.,Prespali smo v lepo urejenih hišah, ki pripadajo Hrvaški glasbeni mladini. Nedelja je bila bolj turistično obarvana za ogled znamenitih istrskih krajev, Glagoljaške poti, predvsem vasice Roč in najmanjšega mesta na svetu, po imenu Hum. Tako je zapisano tudi v Guinnessovi knjigi.
Dobro razpoloženi smo občudovali to malo beneško kamnito mestece, kjer kraljujejo dobro ohranjena cerkev in druge stavbe, ki obiskovalcu pričarajo življnje izpred tisoč let. Popoldanska vožnja v starodavno mesto Oprtalj, je bila podobna vožnji na Vršič. Ostri, odsekani ovinki so onemogočili, da bi jih šofer avtobusa prevozil v enem šusu, tako smo se prebijali malo naprej in malo nazaj. Pa smo se le pripeljali v še eno prekrasno mesto nad Istarskimi toplicami, od koder ti pogled vzame dih.
Kot mravljišče, polna turistov, je bila ploščad pred taverno Portole, kjer so nam po zaslugi odličnega organizatorja Dada postregli z divjačinskim golažem, s priokusom znane istrske kuhinje.
Po krajšem, veselem druženju, smo vsaj v nedeljo uživali v soncu.Čeprav je tudi ta dan malce poškropilo, smo se, dobro razpoloženi, na parkirišču ob avtocesti poslovili. Od naših zvestih in dobrih planinskih prijateljev, katerim ob vsaki priložnosti vračamo vse tisto, kar nas že toliko let veže in vodi po skupnih poteh, pa naj bodo te poti v Istri, na Pohorju, Medvednici, Rašici, prostrani Dalmaciji ali prelepi Gorenjski.
Planinski pozdrav.
Sonja Suhadolc