Južni Velebit (Tulove grede, Paklenica) – srečanje s PD Grafičar

Uf, je bilo treba zgodaj vstati v soboto, 7. 5. 2022, ampak obljubili smo, da gremo na izlet in zbor pri Micki v Dobrunjah je bil zaukazan za 6. jutranjo uro. Kljub temu, da je imel zjutraj kdo manj časa, kot si je mislil, se nas je po urniku 18 planincev v 2 kombijih odpeljalo proti Hrvaški. Nadaljevanje spanca nam je preprečila cesta – šoferja sta namesto dolgočasne avtoceste izbrala ovinkasto Partizanko. Že po dobri uri vožnje smo imeli v Lokvah prvi postanek za kavo, malo čez 8. uro smo prečkali mejo in se 10 minut kasneje v Bosiljevem spet priključili na avtocesto. Še dobra ura vožnje in že smo prispeli na počivališče Zir, kjer smo se srečali s skoraj enako številnimi Hrvati (17), enako razporejenimi v 2 kombijih, moja družina pa se je razveselila predvsem mišk oz. fritul, ki jih je tam moč kupiti. Po 15 minutah smo se odpravili, že na naslednjem izvozu zapustili AC in pot nadaljevali po Majstorski cesti.

Tisti, ki so ugibali, da je bila cesta narejena zaradi tamkajšnjega snemanja filma o legendarnem poglavarju Winnetouju med leti 1962. in 1968., so se pošteno zmotili, saj je bila cesta dokončana 130 let prej. Zgrajena je bila na željo avstrijskega dvora na Dunaju, da so povezali Dalmacijo s kontinentom. Cesta je dobila svoje ime iz nemške besede Meisterstück (mojstrovina), saj so z njeno izgradnjo rušili dotedanje meje cestnega gradbeništva. Danes je znana kot cesta z najlepšimi razgledi na Hrvaškem. Meni so navdušenje nad divjo pokrajino in veličastnimi razgledi zmanjševali opomniki na bratomorno vojno pred 30 leti, številne spominske plošče hrvaškim braniteljem, ki so na tej zahtevni borbeni črti dali življenje za svojo domovino.

Ob 10.50 smo parkirali na gorskem prelazu Vrhprag, izhodišču za 1.120 m visoke Tulove grede in se 20 minut kasneje začeli vzpenjati preko cvetočih travnatih pobočij. Kljub strmini nam vroče ni bilo, saj so nam sonce skrivali oblaki, potna čela pa nam je sušila hladna burja. Po polurnem vzponu se je začel nekoliko zahtevnejši del s plezanjem preko skalovja, kjer z “zajlami” (oz. varovalnimi pletenicami) in podobnim niso razmetavali. Prej nasprotno. Brez medsebojne pomoči – zame je bil to Robi … Hvala Robi! – bi se lahko končalo še slabše, pa tudi tako ni bilo idealno. Dado je malo pod vrhom, ko je šel naprej, da bi pomagal nam, manj izkušenim planincem, izgubil oprimek in padel. Dol je prišel sam, – »Svaka čast!« (v jeziku bivše skupne domovine) – a jo je odnesel z nekaj šivi na glavi, počenim rebrom in drugimi modricami. Ostale nas je minilo veselje do osvajanja Tulovih gred in že okrog 13. ure smo bili vsi spet pri kombijih.

Na poti navzdol nam je Boris, predsednik PD Grafičar, pokazal odcep za naselje Modrić, rojstni kraj svetovnega nogometnega zvezdnika Luke Modrića, in hišo njegovih prednikov, ob pol treh pa smo bili že v Starigradu. Na sončni obali. V senci. S postreženo mrzlo pijačo.

Eno uro kasneje smo se odpeljali v kamp Šibuljina, kjer smo se nastanili v mobilnih hiškah. Mi smo imeli to srečo, da smo izbrali hiško, kjer je bilo spravljeno vse meso za večerni piknik, in bili izbrani za soorganizatorje večernega piknika. Na srečo sta bila v ekipi tudi Dušan in Vojc, tako da smo (z majhno pomočjo domačinke/Bosanke Šukrete-Šuki) izvrstno opravili z delegirano nalogo. Še prej so se najpogumnejši skopali v morju – ponosno poročam, da so bili trije od petih Slovencev v vodi Kopmajerji … ampak jaz ne.

Najbolj pridni pa s hojo niso zaključili. Peljali so se na planoto Veliko Rujno, od koder so se povzpeli del poti proti Bojinemu kuku. Naša Suzana, ki je bila med najbolj pridnimi, mi je povedala, da so videli prisrčne, pasoče se krave in za potrebe turizma lepo obnovljene planšarije, da je bila hoja kar zahtevna … če koga zanima kaj več, pa naj vpraša njo. V kamp so se vrnili po 20. uri, medtem pa smo se mi obremenjevali s kurjenjem, peko, pomanjkanjem kruha in neučakanimi lačnimi planinci. Na koncu je bilo vsega za vse dovolj, tako da smo si lahko privoščili (počitek in) spanje pravičnih.

V nedeljo zjutraj smo vsak po svoje poskrbeli za jutranjo kavo in zajtrk ter kamp zapustili malo čez 8. uro. Odpeljali smo se v kanjon Velike Paklenice, kjer se nas je večina pod s plezalci obljudenimi stenami povzpela do jame Manita peć. Tam smo se spustili v čudovito hladno jamo, cenjeno še toliko bolj, ker je bil nemajhen vzpon (ca. 500 m) opravljen v sončnem in soparnem dnevu. Zgovorni vodnik nam je povedal marsikaj zanimivega o jami in njenih prebivalcih, pa o zgodovini jame in »norih« pastirjih, ki so v jamo hodili po vodo ter ji dali ime (manit = mahnit = sulud, bijesan, lud). Po isti poti smo se vrnili do parkirišča – hitrejšim nam je uspel postanek za sladoled ali hladno pijačo – in se odpeljali v Starigrad, kjer smo si ob dveh na senčnem vrtu restavracije privoščili okusno kosilo. Vse prehitro je bila ura pol štirih, ko smo se razvrstili po kombijih in se odpeljali proti domu. Postanek za slovo smo imeli na zadnjem avtocestnem počivališču pred Bosiljevim v bližini Ogulina. Potem pa skoraj brez predaha v Ljubljano. Skoraj pravim, ker so nekateri nujno potrebovali stranišče na Krki, ostali pa smo postanek izkoristili, da smo pretegnili noge. Kombijema, ki sta nas zanesljivo vozila dva dneva, smo še napolnili rezervoarja in se malo čez osem poslovili pri Micki.

Hvala PD Grafičar za organizacijo čudovitega izleta. Hvala Tonetu, da je priskrbel kombija in enega varno vozil, ter Pavletu za šofiranje drugega. Hvala vsem za družbo in srečno ter na svidenje do naslednjič.

Polona Kopmajer