Trupejevo poldne 1931 m
Veselili smo se avgustovskega pohoda na Trupejevo poldne po krožni poti čez Blekovo planino, saj je bil lep in sončen dan. Ani, Pavle, Milena, Deni in Stanka smo se odpeljali proti Kranjski Gori in nato Korenskemu sedlu. Zapeljali smo se po visokogorski gozdni makadamski cesti, ki je bila zelo uničena in včasih težko prevozna zaradi številnih deževnih neurij. Peljali smo se 11 km po tako imenovani Železnici. Na koncu poti smo parkirali. Po tej dolini je baje nekoč res vozila železnica, ker so tu kopali železovo rudo. Od tu vodi pot proti vrhu mimo lovske koče pred katero teče studenček, ki smo ga prečili ter se počasi začeli vzpenjati po travniku in nato še po strmem ruševju. Na manjšem sedelcu smo se odpočili. Nadaljevali smo levo naprej in se vzpenjali dalje še skozi ruševje, malo pa tudi po skalah. Pot je nato prešla v travnat del. Kmalu zagledamo vrh in hodimo pazljivo po razgledni grebenski poti na vrh. Predeli ob meji v preteklosti niso bili dovoljeni pohodnikom. Steze še vedno vodijo po zelo razglednem grebenu in številnih obmejnih kamnih, ki zaznamujejo, kje je včasih potekala meja z Avstrijo. To je stara graničarska pot, ki jo je uporabljala nekoč vojska za kontrolo meje. Pot na sam vrh pa je zopet bolj strma. Vseskozi se nam ponujajo pogledi na Julijske Alpe in Martuljkovo skupino. Na vrhu je velik kovinski križ, na eni strani nemški napis in na drugi slovenski napis za Trupejevo poldne. Vrh je prav odrezan in prepaden na avstrijsko stran. Vrh gore je precej nevaren, kajti takoj za vrhom po spustu proti Blekovi planini je navpična stena. Trupejevo poldne je vrh v zahodnih Karavankah na meji med Slovenijo in avstrijsko Koroško. Je majhen in neporaščen, njen rob pa ne najbolj varen in mestoma je stena tudi krušljiva. Tam je tudi tabla »pozor prepad«. Vrh je dobil ime po kmetiji Trupej, ki leži pod severnim prepadnim grebenom že v Avstriji. Poldne pa naj bi pomenilo, da je ob 12. uri (opoldan) sonce na kmetiji. Vrh nudi čudovite razglede od Dolomitov, Karnijskih Alp v Italiji, od Mangarta, Jalovca, Prisojnika do Špika. Na severni strani pa pogled na Dobrač, Veliki Klek za njim, koroška jezera, reke in Beljak. Nepozabna panorama ! Več časa za varen počitek smo si vzeli na idiličnem sedelcu nižje. Ob nepozabnih fotografijah smo se kar težko odpravili proti Blekovi planini, ki smo jo opazili z vrha. Še vedno je grebenska pot polna macesnov in dolgih smrek. Spuščati smo se morali celo po skalah in se oprijemati tudi korenin ruševja za lažji spust. Hodili smo veliko v senci gozda, občudovali stare smreke in macesne. Pot se stalno spušča in dviga, dokler ne pride do vznožja, kjer opazimo kočo na Blekovi planini na višini 1629 m. Preko travnika se povzpnemo do koče, ki je avstrijska planšarska koča. Na planini se pasejo krave in ovce. Počitek na planini smo seveda tudi izkoristili za fotografiranje čudovitih razgledov, posebno na Dobrač, koroška jezera, reke in naselja. Kar nismo mogli zapustiti prelepe planine! Vračali in spuščali smo se po travniku do gozdne ceste in potem po njej do parkirišča. Enotni smo si bili, kako bi bilo šele čudovito današnje grebensko pohajkovanje v pozni jeseni, ko macesni zažarijo in dobijo svojo prelepo zlato barvo.
Stanka