Na Triglav

Ne vem, od kdaj in čigava je bila ideja, da gremo z otrokoma letos na Triglav. S težkim srcem sem se z različnimi vzponi pripravljala na to, sem pa tudi spremljala vremenske razmere in sneženje tik pred našim izbranim datumom v upanju, da načrtovani vzpon prestavimo vsaj za kak teden, če že ne za kakšno leto.
Drugi udeleženci se niso dali prestrašiti in v soboto, 16. 7. 2016, se nas je 6 članov PD Delo navsezgodaj zjutraj odpeljalo z Volavelj. Na Voklem sta se nam pridružili še 2 nadobudni planinki in približno ob 7. uri zjutraj smo se s parkirišča na Pokljuki odpravili proti planini Konjščica. Od tam smo, po slikanju s kravami, kar nadaljevali do Jezerc, kjer smo si privoščili prvi počitek z malico. Okrepljeni smo se povzpeli na Studorski preval in se nato sprehodili do Vodnikove koče na Velem polju. Tam smo si spet privoščili počitek in najmlajšima udeležencema (osemletniku Žaku in enajstletnici Ronji) nabavili dnevnik s slovenske planinske poti, tako da sta se bolj veselila nadaljnjih žigov.
Nadaljevali smo pot do Konjskega sedla, kjer smo se usmerili proti Kredarici, ki smo jo zadnji dosegli približno ob pol treh. Zasedli smo sobe, se najedli in spočili ter se navsezadnje odločili, da vrh dosežemo še isti dan. S Kredarice smo se odpravili okrog 16. ure. Pred začetkom vzpona na Mali Triglav smo se skoraj obrnili, saj nam mraz in veter nista prav nič pomagala, vendar smo vztrajali. Približno uro in pol smo potrebovali, da smo vsi dosegli vrh, ampak smo ga. Tudi tam je tako pihalo, da smo se po zdravici s Zlato radgonsko penino, planinskem krstu obeh otrok in obveznem slikanju kar obrnili. Najmlajšega, Žaka, smo res prignali do roba zmožnosti, saj je po povratku na Kredarico v roku pol ure zaspal kot top. Ostali smo se malo poveselili in se večinoma spravili spat do 22. ure.
V soboto, 17. 7. 2016, se nam po mrzli noči ni mudilo vstati, tako da smo se proti dolini odpravili šele po 10. uri. Vračali smo se po isti poti. Na Konjskem sedlu sta otroka s kamni izpisala vsak svoje ime, malo nad Vodnikovo kočo pa smo občudovali prav nič sramežljivega svizca. Po malici (in prvem obroku dneva za Žaka) na Vodnikovi koči smo nadaljevali pot do avtomobilov. Vmes smo ženske nabirale zelišča za smoothie in dodatek k orehovcu. Ker je bila sirarna na planini Konjščica tudi tokrat zaprta, smo se zelo razveselili avta na parkirišču, še bolj pa pohanega piščanca v Žirovnici.