Moja pot na Triglav

Moram priznati, da sem se na ta podvig pripravljala tri leta. Sedaj je prišel pravi čas in zgodilo se je. Hitro smo se dogovorili o vsem potrebnem. Pavle je bil kratek in jedrnat. Ani s toplino in nasmeškom pove vse. Je vztrajna, odločna in prepričljiva, s posebno tehniko, ki je odlično vplivala na moj strah – vrtoglavico. Toda z vsakim korakom sta izginjala tako strah kot vrtoglavica, ne da bi se tega zavedala. Preprosto pozabila sem – odmislila!!! Hodili sva spontano – umirjeno, nič se nama ni mudilo, toda samo do Kredarice.

Zdaj pa od začetka. Ob šestih odrineva iz Ljubljane, lagodno, umirjeno do Pokljuke. Parkirava četrt čez sedem. Ani mi potisne v roke pol litra vitaminske bombe: \”Na, spij!\” Malo sem zavijala z očmi, se potrudila in steklo je po grlu. Obujeva gojzarje, si oprtava nahrbtnika, primeva za palice, v glavi je dobra volja, razpoloženje čudovito, skratka vse je o.k. Prvi del poti, ki se rahlo vzpenja, je vodil po gozdu do Konjičice. Po uri hoje v ostrem ovinku zagledam – dimnikarja! Nisem mogla verjeti, da je to res. Vprašala sem ga, ali je pravi ali se mi samo sanja \”Čistil sem dimnike po kočah.\” Rahlo se nasmehne in odkoraka naprej s spremljevalcem. Vzkliknila sem: \”To je moja sreča! \” Prvič se odpravim po tej poti in že srečam dimnikarja. To je pa res sreča. In tako je tudi bilo. Hodiva dalje, sonce neusmiljeno pripeka, sem ter tja srečava nekaj planincev. Na jezercih se odločiva za kratek postanek. Stopim še v grmovje za macesen in glej: izpod nog skoči žaba, žvižga svizec, ki sem ga ovirala. Kar naprej nekaj novega, neznanega. Pot sva nadaljevali čez Preval do Vodnikove koče. Med potjo je dovolj časa za opazovanje rožic, modrovanje, oziraš se po vrhovih. Občutiš vse, kar te obdaja, tudi posebna moč – energija. Nekaj tako enkratnega, neponovljivega – posebnega, kar te žene do cilja. Na Vodnikovi koči se podpreva, spijeva čaj in hajd naprej v neznano – vsaj za mene! Kmalu so se začeli klini, zajle, za katere včasih nisem smela niti slišati, strah in trepet. Zdaj pa še opazila nisem, da so ovira. Samo pogumno sem hodila naprej brez težav. Med potjo sva srečali dva planinca iz Litve, ki sta zgrešila odcep za Voje. Ani, izkušena planinka, ju je takoj po kratkem \”ročnem govoru\” napotila nazaj. Nekaj časa smo hodili skupaj vse do odcepa za Voje. Odhitela sta zadovoljna in srečna, da prideta v Bohinj.

Sopihava, se spogledujeva od vročine in pripeke, ki naju spremlja že nekaj ur. Kar naenkrat zagledam Triglav. Gledam gor, gledam dol, gor-dol, gor-dol … vse do Kredarice. Priznati moram, da se mi takole od daleč ni zdel nič kaj naporen, misleč, da gremo potem na ta podvig v spremstvu Pavleta in Petra. Pred tem pokliče Pavle iz službe in vpraša Ani, kako hodim, kako se držim … V redu, o.k.! Nadaljujeva, sopihava, adrenalin narašča, pogledi gor in dol. Končno se prikaže koča in še malo, pa prispeva na Kredarico. Ura je dve popoldne. Ani se pozanima, kako kaže z vremenom in kaj imajo za pod zob. \”Potrebujem nekaj močnega,\” rečem in odgovori: \”Greva gor!\” Samo debelo gledam. Le tri ure časa imava, potem se bo vreme poslabšalo. Naročiva ričet, medtem rezervira sobo. Hitro pojeva, potem greva gor v sobo. Vzameva samo pijačo in najnujnejše za obleči ter kreneva proti Malemu Triglavu. Nahrbtnik nosi Ani.

V glavi imam milijon misli in hkrati nobene. Del mene želi gor, del pa ne. Ani mi nadene čelado, svojo seveda, sama je brez \”Ti pojdi naprej, jaz za teboj. Pomagala ti bom, boš videla, da bo šlo.\” Začneva korak za korakom, gledam, se oziram, daj še malo, plezam, na robu se ustavim, premišljujem, daj še malo, še malo, še malo … In tako z njeno pomočjo, z angelom varuhom, pridem na Mali Triglav brez naveze. Pot po vrhu Malega Triglava je bila očarljiva, razgled prelep, adrenalin na višku. Stojim, gledam, opazujem, se premikam naprej. Pogled mi obstane na prehodu med Malim in Velikim Triglavom. Nad vrhom temni oblaki, ustavim se: \”Ne grem naprej!\” rečem. Stisnilo me je. Odločim se, da se vrneva.

Zame je to zmaga, da grem pri štiriinštiridesetih prvič na Triglav. Spust je potekal dobro, tokrat je Ani hodila pred menoj. Hvala ti za vso podporo in pomoč pri vzponu na Kredarico in pri spustu. Zvečer se nama je pridružil Pavle, zunaj pa je že začelo deževati, ponoči je pokalo in se bliskalo. Zjutraj po zajtrku se je razjasnilo in odrinili smo v dolino na Pokljuko. Med potjo smo videli kozoroge, svizce, pa dva močerada, ki sta ravno seksala. Naleteli smo še na veliko čredo kakih štiristo ovac, ki je šla proti Vodnikovi koči.

Želim priti na vrh, ko bo pravi čas. Hvala vsem za vse, bilo je čudovito, čarobno in nepozabno.