TERSKA DOLINA

Terska dolina (italijansko Alta Val Torre, furlansko Val Tor) leži v najbolj vzhodnem delu Benečije in Beneške Slovenije ob meji z Republiko Slovenijo.

Dolina leži med gorami Julijskih Predalp v porečju reke Ter in njenih pritokov. Območje obsega približno 300 km² in zaobjema razpršena naselja okrog izvira reke Ter. Nad dolino se dvigajo vrhovi, najvišji so 1869 m visoki Muzci (italijansko Musi). Terska dolina je najbolj zahodno območje, kjer še živijo Slovenci in je del Naravnega parka Prealpi Giulie. Pobočja Terske doline so razjedle globoke grape predvsem zaradi prevladujoče flišne kamninske sestave. Ravnega sveta je malo, marsikje je prostora le za cesto in reko. Na naravnih terasah so si prebivalci uredili mala naselja in skromne obdelovalne površine. Predniki današnjih Slovencev so se naseljevali v več valovih. Najstarejše mesto v Terski dolini je Bardo (italijansko Lusevera), ki se prvič omenja že leta 1150. Občina je leta 1911 še imela 3700 prebivalcev. Največje nazadovanje za Tersko dolino se je začelo v obdobju fašizma in po obeh potresih leta 1976.

Tersko narečje ali terščina je nekakšen živ muzej slovenskega jezika. Terščino je polnih 30 let raziskoval znani slovenist, tržaški profesor Pavle Merku.

V parku Julijskih Predalp, v dolini Rezije, v Reklanski dolini in Terski dolini, je vrsta naravoslovnih poti. V gornjem delu Terske doline, ob južnem vznožju  Muzcev, je “Pot za vse”. To je kratka didaktična pot, dolga le 600 m. Izhodišče in ciljna točka sta v bližini planinskega doma Pian dei Ciclamini. V tej točki je tudi izhodišče “Poti ciklam”, ki se rahlo spušča po Terski dolini navzdol in prečka mnoge suhe hudourniške grape.

Avtobus nas je pripeljal do planinskega doma Pian dei Ciclamini. Najprej smo se dobesedno sprehodili po le 600 m dolgi učni poti. Žal so informativne table že močno zbledele in so pisane le v italijanščini. Nato smo se podali po “Poti ciklam”. Pot je vodila po gozdu in bila nezahtevna ter prijetno mehka, razen ko je bilo treba prečkati, široke, a suhe hudourniške grape. Ob poti je bilo postavljenih nekaj panojev, na katerih so bile predstavljene značilnosti Terske doline.

Terska dolina je znana tudi po, vsaj za Evropo, rekordni količini padavin, saj pogorje Muzci tvori delno zaporo oblakom in vetrovom. Povprečno pade letno preko 3000 mm, leta 1926 celo 4800 mm. Ta voda hitro odteče po strmih grapah v dno doline, kjer ponikne v produ. Tu se zbira na nepropustni plasti in ko je podtalnica polna, pride na plan. Taka zanimivost je izvir reke Ter, ki smo si ga tudi ogledali. Med potjo smo spoznavali, da dolino pokriva pretežno gozd listavcev, le nekaj je črnega in tudi rdečega bora. Smreke so zelo redke. Med listavci je najbolj razširjena bukev, ki z žirom hrani mnoge veverice in polhe. Med listavci so dokaj pogosti tudi lipa, jesen in gorski javor. Ta nudi odličen les za rezbarije, kar je najbolj vidno v sakralnih objektih. V Terski dolini živijo tako mediteranske kot vzhodno-evropske živalske vrste. Med sesalci so najpogostejši predstavniki kopitarjev, od zveri pa divja mačka in kuna ter razni glodavci in žužkojedi. Med ujedami so najpogostejše uharica, lesna sova, čuk, planinski orel, kragulj, navadna kanja in beloglavi jastreb. Nahajajo se še divje kure – petelin, belka, gozdni jereb – in vrane, žolne ter vrabci. V dolini so odlični pogoji za plazilce. Svoj dom imajo tu tri vrste strupenih kač, navaden gad, gad z rožičkom in modras. Tu so še belouška in vrsta malih kuščarjev. Mi nismo videli nobenega večjega plazilca, le nekaj malih martinčkov. Zaradi velike namočenosti in majhnih temperaturnih razlik, ki je značilno za sredozemski tip podnebja, je rastlinstvo zelo bogato in raznoliko. Tako se nahaja tu kar 40 endemičnih rastlin. Ob prečenju ene širše hudourniške grape smo zagledali zelo redko rastlinico in sicer šopasti repušnik. Ena od udeleženk, odlična poznavalka planinskega cvetja, je rekla, da ga je videla prvič in edinkrat pri Klužah.

Sprehodili smo tudi po kraju Ter (italijansko Pradielis). Občudovali smo majhne, v vrsto postavljene, hiše, polne cvetja. Vse to je novo, saj so po obeh potresih leta 1976 ostale le ruševine. Italija je prebivalce takrat začasno preselila in nato uredila naselje kot je bilo pred potresom. Videli smo visok, vitek zvonik, ki je čudežno ostal nepoškodovan, cerkev pa je bila porušena. Šele leta 1992 so zgradili novo. Pri novi so uporabljali le naravne materiale, ki jih je v dolini v izobilju, torej kamen in les. Na koncu smo se ponovno ustavili pri planinskem domu Pian dei Ciclamini, za slovo popili kavo, se ohladili s sladoledom ter odpeljali nazaj v Ljubljano.

Tako smo si ogledali – malo smo hodili, malo se vozili z avtobusom – nekaj zanimivosti v gornjem delu Terske doline. Za kaj več ni bilo časa, saj je vožnja iz Osrednje Slovenije časovno dolga. Vozili smo se skozi Idrijo, Tolmin, mimo Kobarida do Žage in nato preko prelaza Učja v Tersko dolino. Na koncu smo družno ugotovili, da je bil izlet skrbno načrtovan, da smo videli, vsaj večina udeležencev, veliko novih krajev in prečudovito še neokrnjeno naravo.

Tega izleta z naravovarstveno vsebino se je udeležilo 43 udeležencev iz kar 16 društev in sicer: PD Mercator 10, PD RTV 7, PD Delo 5, PD LPP 3, PD Iskra Ljubljana 2, PD Krim 2, PD Polž Višnja gora  2, PD Železničar 2, PD Medvode 1, PD Obrtnik 1 in PD Rašica 1. Po 1 udeleženec je bil tudi iz PD Bohinjska Bistrica, PD Gozd-Martuljek in PD Srednja vas. Stroške avtobusnega prevoza je v celoti pokril MDO PD Ljubljana.

Program sta pripravili in izlet vodili: Marinka Koželj Stepic – vodnica PZS in Nevenka Rajhman – vodja Odbora za varstvo gorske narave pri MDO.

                                                                                                                                                Marinka Koželj Stepic