ŠTEFANJA GORA

Štefanja gora je 748 m visok hrib pri Cerkljah na Gorenjskem. V Trzinu se nas je zbralo devet članov našega društva. Z osebnimi avtomobili smo se odpeljali do Cerkelj in po krajšem postanku nadaljevali do našega izhodišča v vasi Adergas. Občudovali smo mogočno cerkev in nekdanji samostan, ki so ga ustanovile nemške nune dominikanskega reda že v 12. stol. Prvotna zgradba se ni ohranila, ker so jo Turki v 14. stol. požgali in porušili. Tri stoletja kasneje je bila obnovljena skupaj s cerkvijo. S prostranega parkirišča pred cerkvijo smo krenili levo ob obzidju in kmalu zagledali kažipot ter stezo. Začeli smo se strmo vzpenjati, po lepo markirani poti, ki je kmalu postala bolj zložna. Na razpotju ob manjši kapelici smo cingljali na zvonec želja. Odločili smo se, da nadaljujemo levo v smer »šterne« po kateri se zopet začnemo zmerno vzpenjati. Pod vrhom strmine je šterna, kamnita kotanja, v kateri je voda. Na vrhu opazimo kažipot levo za Možjanco, mi pa nadaljujemo desno proti Štefanji gori. Po travnatem pobočju smo se vzpenjali do cerkve. Prvotno cerkev, ki je bila tu postavljena v 12. stol je uničila strela. Obnovili so jo v 18. stol. Cerkev je imenovana po sv. Štefanu, zavetniku konjev. Razgledov zaradi oblačnega vremena ni bilo. Z vrha se drugače ob lepem vremenu vidi na smučišče Krvavec, proti Kočni in Grintavcu. Pri cerkvi si veliko ljudi ogleda tradicionalni blagoslov konj prvi dan po Božiču – na Štefanovo. Konje blagoslovi župnik po maši za varstvo pred boleznimi in nesrečami. V starih časih so se ljudje zavedali, da je konj pomembna žival za preživetje družine in za delo na kmetiji, zato so ga posebej blagoslovili, da bi jim še naprej dobro služil. Po spustu smo se ustavili pri brunarici na kmečkem turizmu Pr’Mežnar. Sonce je dobivalo moč, zato smo se zunaj še malo nastavljali sončnim žarkom. Vračali smo se ob robu gozda, po poti mimo «klopc«, kjer se nam je pri klopcah odprl lep pogled v dolino in Adergas.
Stanka