SORIŠKI VRHOVI

Na Soriško planino smo se pripeljali  iz loške smeri, pride pa se tudi iz bohinjske smeri. Peljali smo se mimo očarljive Sorice in občudovali spomenik slikarju Ivanu Groharju. Soriška planina je znana po smučiščih, tekaških in sankaških progah. Okoli nje se v polkrogu razprostirajo vrhovi Dravh (1547 m), Lajnar (1549 m), Slatnik (1609 m), Šavnik (1574 m) in Možic (1602 m). Na Lajnarju  je na vrhu bunker in je tam tudi najvišja točka smučišča s sedežnico. Nanj smo se najprej povzpeli iz parkirišča. Pot se sprva zložno vzpenja mimo zapuščene Litostrojske koče ob robu smučišča, pod vrhom postane tudi bolj strma in se nato kar izgubi v travni ruši. Vrh je tako kot pri ostalih neporaščen in z lepimi pogledi na Škofjeloško, Cerkljansko hribovje s Poreznom, Soriško planino in Julijske Alpe. Vrhove povezuje pot po Rapalski meji. V naši skupini se je Veri prva odločila, da bo premagala vijugavo stezo pred nami in nas vzpodbudila, da smo nadaljevali za njo zahodno po grebenu Slatnika do našega cilja Možica. Poti so dobro markirane, delno speljane po mulatjeri, uhojene ter speljane tudi po travnem grebenu. Med hojo od vrha do vrha smo uživali v lepih razgledih. Pod vrhom Slatnika se še nahajajo ostanki stare kasarne. Tu smo opazili tudi zarjavele ostanke tovorne žičnice, ki so jo zgradili za oskrbo obrambnih utrdb. Na prelazu smo po krajšem počitku in malici že lahko opazovali vrh Možica, njegovo »železno glavo«, ki je ostanek bunkerja iz obdobja, ko je tu potekala meja med Italijo in kraljevino SHS. Pod njim smo opazili speljane utrjene rove. Postajalo je že zelo vroče in smo se zato odločili kar hitro se povzpeti nanj. Vzpon na sam vrh je bil kratek in strm. V daljavi smo lahko opazovali Julijske Alpe s Triglavom, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Ratitovec pred nami, Jelovico in seveda strmo navzdol Bohinjsko jezero ter bohinjske gore s Črno prstjo. Naredili smo skupinsko sliko, čestitali Dušanu in Sonji za njun pogum in vztrajnost, da sta se odločila povzpeti se tudi nanj. Vračali smo se direktno pod Možicem po strmi poti, ki se je zelo hitro vijugavo spuščala, bila je precej peščena in smo se morali zato zelo paziti zdrsa. Bolj prijetna hoja je bila kasneje delno po makadamski poti in nato po smučišču do našega parkirišča. Izlet smo zaključili v prijetni senci na vrtu gostišča v Zalem Logu. Pohod nam bo ostal v lepem spominu, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za odličen izlet.

Stanka