Sobota, vreme na ta poletni vročinski val  čudovito, polno oblakov. Super.  V Cerkljah se nas je dobilo dobilo 13 pohodnikov (najbolj veseli smo bili, da se je pohoda udeležila tudi naša Ana), kateri smo komaj čakali, da spoznamo to novi vrh na katerega nas je vodila vodička Mira. Pred začetkom poti smo izvedeli, da bomo osvojili kar tri vrhove. Pot nas je najprej vodila do prvega vrha Kopa 1024 nmv, kjer smo imeli prvi počitek in fotoshuting. Pot do Kope nas je  stalno  vodila po gozdu in se je kar strmo vzpenjala. Nadaljevanje poti je bilo veliko lažje saj smo se malo vzdigovali in malo spuščali. Pot nam je ponujala čudovite razglede na Kamniške dva tisočake in tudi tiste malo manjše. Vrh Skutman smo osvojili po cca 2 urah hoje, sam vrh pa ni bil razgleden. Čas je bil, da smo iz nahrbtnikov vzeli malco. Zadržali smo se samo za že omenjeno malico in nadeljavali proti Štepanji gori. Prav kmalu smo jo zagledali na kateri stoji čudovita cerkvica. Pot nas ni najprej vodila na vrh ampak smo se prej vstavili v bližnji koči, kjer smo se večinoma samo se odžejali. Nekaterim pohodnikom se ni več dalo povzpeti do cerkvice in so raje lenarili-tudi moja malenkost . Pot do izhodišča nas je vodila preko Štepanje vasi. Za konec poti smo se odločili, da se še malo po družimo v bližnji pizzeriji, kjer je beseda potekala seveda o naših osvojenih vrhovih in kaj nas še vse lepo čaka.

Robi

V soboto smo se zbrali pri gostilni Pod Lipo v Cerkljah. Eni so prišli nekoliko prej, Stanka točno ob sedmi uri, Milena in Vojc pa sta nekoliko zgrešili zbor in tako smo se potem skupaj dobili na  odcepu Krvavške ceste proti Štefanji gori. Še dobro, da imamo mobitele. Posebno veseli smo bili ko smo videli, da je prišla tudi Ana, ki je predlagala ta pohoda, a ga zaradi zdravstvenih težav ni mogla izpeljati. Na srečo jo je nadomestila Mira, planinka z veliko izkušenj z različnih pohodov za kar se ji iskreno zahvaljujemo in ki nam je pred pohodom razločno razložila tudi plan pohoda. 

Po krajši vožnji smo se potem ustavili pri križišču ceste na Štefanjo goro. Predno smo krenili proti našemu cilju smo seveda napravili nekaj skupinski slik za spletno stran in za osebni arhiv. Predsednik Dušan pa se je skupaj Ano in Vojc zapeljal do Štefanje gore, ostali pa smo strumno nadaljevali pot najprej po markirani poti po cesti in nato po ozki nemarkirani poti.

Začetek poti je bil kar strm in z bolj počasno hojo in nekaj počitki pripeli najprej do zapuščene domačije in sedla Davovec . Med drugo svetovno vojno so se tam pogosto zadrževali partizani Kokrškega odreda in terenci, zato so jo Nemci 17. aprila 1944 zažgali. Spomenik in tamkajšnji spominski kompleks je s prijatelji v zadnjih treh letih temeljito obnovil Ivan Krivec. V spomin na dogodek so tako prijatelji Spominskega parka Davovec, člani Kulturno zgodovinskega društva Triglav, oblečeni v partizanske uniforme, ter nekateri pohodniki na ruševine domačije pritrdili znamenje, v spominskem parku na Davovcu pa pripravili kratek kulturni program.

Od tu smo se potem po složni nemarkirani poti najprej povzpeli na najvišji vrh pohoda 1024 m visoko Kopo oz. Partizanskega vrha. Na vrh je leta 1942  je po naporni in deževni noči prišla druga grupa odredov, do takrat največja partizanska enota, imenovana tudi Prva slovenska brigada. Ko so pa po krajšem počitku spustili v dolino so zapadli v zasedo okupatorjev, kamor so jih privedli domači izdajalci. Tu je padlo 16 borcev  Po krajšem postanku in vpisu v spominsko knjigo smo nadaljevali pot proti  našemu cilju.  Najprej kakšnih 100 m navzdol in potem po krajšem vzponu do samega Skutmana.  Tu smo si privoščili malico in kakšen požirek tekočine, se podpisali v knjigo in po skoraj pol ure počitka nadaljevali naš pohod. Naša pot je od tu potekala z gore najprej v dolino po ozki nemarkirani dokaj strmi poti do gozdne ceste in nato smo  ob pobočju Skutmana kmalu prispeli do  izletniške kmetije Pr’Mežnarju, kjer so nas že čakala ostala trojica. Tu smo se tudi nekoliko postal in si privoščili nekaj domačih specialitet.

Nekateri smo se povzpeli še do vrha gore  do cerkve Sv. Štefana iz leta 1805, od koder je lep razgled na Kamniško Savinjske Alpe. S kmetije Pr’Mežnarju smo po slikanju in dokaj dolgem počitku odpravili v dolino, kjer so nas čakali avtomobili. Pot do avtomobilov  je potekala v glavnem po asfaltni cesti skozi Zgornjo Štefanjo vas in nato še Spodnjo.

Po končanem pohodu smo se odpravili do gostilne Pod Lipoo, kjer smo si nekateri privoščili dobro  pico. Tu je bil tudi zaključek druženja od koder smo se potem odpeljali proti domu.

Bil je to prijeten dokaj nenaporen izlet. Imeli smo v glavnem lepo sončno vreme, le nekoliko pod kmetijo od koder smo krenili v dolino je padlo nekaj kapelj dežja. Bilo je res nekaj asfalta, a hoja po gozdu je pot naredila veliko bolj prijetno.

Marjan