Lepote Severnega Velebita

smo skupaj s planinci PD Grafičar, ki so izlet tudi organizirali spoznali v soboto 19. in v nedeljo 20. maja. Neskončen, čudovit razgled v notranjost Velebita, gole bele štrleče skale, prepadi, težje prehodni gozdovi, ledene in zasnežene jame in ozke kotanje, zeleni in lepo prehodni tereni, kjer prevladujejo bukve ali travnate ruše, posejane s spomladanskim cvetjem, tudi narcisami. Vse to je pravi mozaik ogromnih razsežnosti, bogat z živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki so zaradi specifičnosti narave v tem okolju, edinstvene. Od malih jamskih živalic, pisanih ptic, žab, vse do mogočnih gamsov in medvedov, ki kraljujejo v tem Nacionalnem parku severnega Velebita. Najvišja vrhova Severnega Velebita sta Šatorina in Zaječjak. Prvi je dobil ime po lesenem šotoru, ki naj bi ga davno nazaj postavili geodeti.
Dvanajst Delovih planincev in skoraj poln avtobus planincev PD Grafičarja, skupaj nas je bilo 60, smo se srečali pri cerkvi Marije Krasne nad vasjo Krasno, kjer smo z vrha že opazovali veličasten Velebit. Sledil je ogled multimedijskega centra, ki na moderen slikovni način prikazuje obširno gorovje tega dela sveta, posebnosti gora in bogatega življenja v njih. A to je bil šele začetek. Sledilo je več kot dvajset kilometrov vožnje navzgor med gozdovi, proti koči Mrkvište, kjer smo pred prvodnevnim vzponom odložili prtljago in pripravili ležišča. Še isti dan smo se podali na dvourni pohod na Veliki Kozjek, ki se ponaša s 1625 m. Nezahteven vzpon smo premagali, zatem še najvišjo skalnato točko, kjer je v sončnem siju nastala spominska fotka. Prijatelji Grafičarji so zvečer ob koči na velikem ognju pripravili okusno večerjo z žara. Uživali smo v dobrem vinu in prisrčnem klepetu pred spanjem. Jutranja tihota gozda je očarala planince, ki smo prvi pokukali na plan, si privoščili kavo in enega za na zob. Prijazni oskrbnik je pred kočo poskrbel za pravi komfort, od tople in mrzle vode do majhnega ogledala na oknu.
Drugi dan se je večina planincev z avtobusom in tremi hrvaškimi vodiči odpravila na nov pohod. Po enourni gozdni, zahtevni vožnji, ko je moral hrvaški šofer pokazati vse sposobnosti, smo se pripeljali do tistega dela, kjer se Velebit dotika morja. Do tistega obmorskega predela, kjer vozi trajekt za otok Rab. Malo pred tem, ko smo brezskrbrno ogledovali pokrajino, nas je presenetil medved, ki je skoraj zaprl pot našemu avtobusu. Tisti, ki so ga videli, so trdili, da se je za hip postavil na zadnje šape.
Skupinski pohod tega dne je bil zahtevnejši in veliko daljši, z nekaj postanki smo hodili skoraj pet ur. Na začetku lepa, malo bolj strma gozdna pot, nato travnate ruše vse do vrha 1605 m visokega, vetrovnega Goljaka. Veličasten razgled, ki ti da občutek, da velebitskih lepot in širjav ni konec. Z vrha pa daljši spust in spet vzpon čez skalnat svet in tako naprej do Velikega Golića, ki meri 1570 m. Vmes smo imeli nekaj kratkih postankov, ob spustu proti koči Mrkvište pa neskončne planjave dišečega čemaža.
Ob povratku so nam po zaslugi vodiča Damirja v vaški gostilni v Krasni postregli piščančji paprikaš, bolj podoben čorbi, ki se je po dvodnevni hrani iz ruzaka dobro sedla.
Pohvala šoferjema Tonetu in Janezu. Še posebej Tonetu, ki je poskrbel za prevoz z udobnim kombijem.
Zadovoljni in bogatejši, ker smo videli nov, nam neznani svet in ker smo uživali v naravi in dobri volji, se zahvaljujemo gostiteljem iz PD Grafičarja. Hvala tudi našemu soorganizatorju Dušanu.

Planinski pozdrav
Sonja