Rožca
V nedeljo, 30. Maja, se nas je 8 zanesenjakov ob 9.00 uri izpred Ruskega carja z dvema avtomobiloma odpravilo na »ko bajagi« 4-urni izlet na Rožco. Takoj moram pripomniti, da je bila z nami tudi Silva, ki je zaradi lanske poškodbe noge izpustila že veliko naših izletov, z nami pa je bil tudi Kljunov zelo prijazni pes (haski). Avtomobile smo pustili ob potoku na Planini pod Golico. Pot do pastirske koče, kjer smo pomalicali, je Silva še zmogla, na sedlo Rožce pa se ni podala. Dogovorili smo se kje se dobimo oz. da jo bomo dohiteli nazaj grede. Ostali smo se začeli vzpenjati proti sedlu Rožce. Prave poti ni bilo, zato smo jo ucvrli kar navkreber. Med tem se je začela spuščati megla in namesto na sedlu Rožce smo se znašli pod Klekom, zagrizli v strm peščen hrib in obstali na 1753 m nadmorske višine. Seveda se nismo hoteli vrniti po isti strmi poti navzdol. Če bi bili na tistem drugem Kleku, bi lahko dejali, da so nas zmešale coprnice, ker zaradi megle in rahlega dežja nismo našli (videli) prave poti nazaj do pastirske koče. Pavle je s svojim haskijem končno našel shojeno planinsko pot, po kateri smo družno krenili v dobri veri, da nas bo pripeljala na Planino pod Golico. Čez nekaj časa smo prispeli do prvih smerokazov, kjer je pisalo, da je do Rožce 90 minut, do Golice pa 40. Odločili smo se, da se ne bomo vračali na Rožco, ampak se bomo čez Golico prebili do svojih avtomobilov. Skrbelo nas je le, kaj bo s Silvo, če nas bo v nedogled čakala na dogovorjenem mestu. Vendar je bil naša skrb odveč, saj je Silva sama počasi nadaljevala pot proti avtomobilom misleč, da jo bomo že dohiteli. No, mi smo med tem na Golici ob zvokih harmonike popili čaj, na kar so se Denis, Urša in Pavle s svojim haskom spustili v dolino iskat Silvo, in to kar naravnost dol čez drn in strn. Brzi Gonzalesi so bili na Planini pod Golico v dobrih 15 minutah in tam zagledali Silvo, ki ni imela pojma, da smo se mi na Rožci takorekoč izgubili in do večera naše Odisejade tudi ni izvedela.
Pot je za večino nas trajala dobrih 6 ur, vendar nobenemu ni bilo težko. Uživali smo v hoji in v pogledu na bele livade polne v vetru plesočih narcis in vihravih encijanov, pa še veliko drugih planinskih rož smo med potjo z radostjo opazovali.
Tisti, ki ste zaradi nestabilnega vremena ostali doma, ste zamudili to lepoto narave in tudi razgibali se niste tako kot mi. V Žirovnici smo v gostilni, ki je znana po velikih porcijah, zaključili naš izlet, s katerim smo bili vsi zadovoljni.
Zapisala: Milica Kegl