Cel teden sem neprestano gledal poročila kakšno vreme bo v soboto ali nam bo naklonjeno, da se bomo odpravili na Resevno za nekatere še neznan hrib. Resevno je predlagala naša Stanka, ki pa zaradi bolezni, kot tudi Sonja  nista mogli udeležiti pohoda. Vseeno se nas je zbralo 11 članov našega Planinskega društva kot tudi dva člana Planinskega društva RTV. Ja to je bilo res lepo presenečenje in upajmo, da jih bo še kaj. Vedno ste dobrodošli! Kot že veleva tradicija smo se najprej zbrali in vsi skupaj popili jutranjo kavico. No najbolj jutranja ravno ni bila saj smo se zbrali ob pol deseti uri. Dva člana sta se odločila za krajšo pot, ostali pa smo pričeli pohod na koncu kraja Šentjur pri Celju. Sama pot je bila še deloma pomrznjena zato smo začeli bolj previdno, na posameznih mestih pa smo že hodili po blato. Ja čisto pričakovano za konec februarja. Med samo potjo smo se razdelili v manjše skupine vendar se vsake toliko časa počakali en drugega. Najbolj nevaren del poti je bilo zadnjih 15 minut saj je bila pot zelo poledenela. Pri Koči na Resevni smo si najprej povzpeli še na bližnji stolp, kateri nam je ponujal čudoviti pogled po daljni in bližnji Štajerski. Seveda je bil največji užitek ugibanje vrhov, ja meni je šlo bolj slabo. Moram omeniti, da je bilo osebje v koči neizmerni prijazno (celo dva naša kužka so spustili v jedilnico), kot tudi so imeli odlične štruklje (edino moja klobasa ni bila bogve kaj). Po prijetnemu druženju je sledil spust po isti poti proti našim parkingu kjer smo pustili naše avtomobile. Vsi zadovoljni z vremenom, prijetno potjo smo se poslovili v upanju na našo naslednje druženje. Pa še nekaj tehničnih podatkov o poti, ki je primerna za vsakega vsaj malo pripravljenega pohodnika. Pot do koče nam je vzela 1 uro in 15 minut, naredili pa smo 450 metrov nadmorske višine. Zakaj Resevna, zato, ker na Resevni raste veliko Rese (kako enostavno)  🙂