Pristovški Storžič (1759 m)
Zgodaj zjutraj se nas je zbralo 11 planincev. Peljali smo se proti Jezerskem. Iz Zg. Jezerskega smo nadaljevali vožnjo proti Avstriji in na mejnem prehodu parkirali na slovenski strani. Trije planinci so nas zaradi manjših zdravstvenih težav počakali v dolini. Začetek poti je na avstrijski strani prehoda, na kar nas opozorijo planinski kažipoti. Vodnica Ana se je odločila za daljšo in manj zahtevno pot, ki nas je vodila po lepi gozdni cesti mimo lovske koče na Skalarjevi planini. Hodili smo po lepo negovanih gozdovih in mimo več lovskih opazovalnic. Proti samemu vrhu pa smo se vzpenjali po poraslem skalnem grebenu. Do vrha je pot večinoma potekala po ozemlju Avstrijske Koroške. Spremljali so nas rumeni kažipoti večinoma v nemškem jeziku in rdeče-belo-rdeče markacije. Pod vrhom smo lahko že opazili velik železni križ. Na njem piše: Koroška – svobodna in nerazdeljena (1920-1962), žal samo v nemščini, ki je bil postavljen ob 42. obletnici koroškega plebiscita. Na vrhu je bila potrebna previdnost, saj je pod njim precej prepadno. Žal ni bilo bolj jasnih pogledov proti Košuti, Stegovniku, Kozjemu Vrhu, Virnikovemu Grintovcu, v meglicah je bil tudi Obir in Koroški vrhovi. Po kratkem počitku smo se vračali po bolj zahtevni poti. Spuščali smo se po stezi, ki je vijugala med ruševjem. Nižje je postala zelo strma in skalnata. Spuščali smo se tudi ob jeklenicah po zelo strmem grebenu. Hodili smo vsega skupaj dobrih pet ur. V dolini smo se ustavili še pri izviru mineralne vode in si napolnili steklenice.
Stanka