Napoleonova pot

Napoleonova pot (Strada Napoleonica)

Ker je šel sin v soboto, 21. 2. 2026, na 18. obletnico mojega drugega “rodilnega” dne (beri: na svoj 18. rojstni dan) v Nemčijo, sem se po dolgem času pridružila staršema na izletu PD Delo. Dan prej sem se pripravila z žebljičkom v Googlovem virtualnem zemljevidu in mu v soboto zjutraj zvesto sledila. Po poti sem svoje tri sopotnike obveščala o predvideni zamudi in ob 8.38 oznanila, da smo prispeli na cilj s samo 8-minutno zamudo. Istočasno, kot mi je zazvonil telefon, na katerem je Robi poizvedoval, kje smo, sem ugotovila, da sem nas odpeljala 25 kilometrov predaleč v Monfalcone. Ob mojem ponavljajočem se opravičevanju smo odbrzeli nazaj na zborno mesto v Opčinah in se pol ure kasneje sešli z vsemi ostalimi udeleženci izleta, ki so nas prijazno čakali.

Ob 9. uri smo se ob sijajnem vremenu podali po široki, peščeni poti, ki je speljana 300 metrov nad morjem in ponuja čudovite panoramske razglede na Trst, Tržaški zaliv in grad Miramar, v daljavi pa na zasnežene alpske vrhove. Znana je kot Strada Vicentina ali, kot ji pravijo Tržačani, Strada Napoleonica (Napoleonova pot). Legenda pravi, da so pot ustvarile Napoleonove čete in da njeno ime izvira od tod. Drugo ime poti, Strada Vicentina, verjetno izvira iz priimka inženirja Vicentini, ki jo je načrtoval.

Začetek poti je na najvišji točki v Opčinah, pri obelisku. Obelisk so zgradili v zahvalo avstrijskemu cesarju Francu I, ki je dal zgraditi cesto med Opčinami in Trstom. Po približno 4 kilometrih, ko smo se približevali kraju Prosek, je pot asfaltirana in obdana z naravnimi stenami, ki privabljajo plezalce. Ob našem mimohodu je na nizkem zidu čepela jata fotografov z impresivnimi objektivi, ki so opazovali in fotografirali sokola na veji na vrhu stene, ki pa mu pozornost iz nižin ni bila kaj dosti mar.

Na koncu plezališča Napoleonice smo zavili desno v hrib proti razglednemu stolpu. Od stolpa smo nadaljevali po dobro označeni stezici do nevsakdanje trikotne betonske cerkve.

(Opomba avtorice tega zapisa: cerkev je v vseh na spletu dostopnih virih opisana kot trikotna, kar pa žali mojo malenkostno dušo, saj je očitno trapezoidna.)

Marijino svetišče na Vejni, ki ga Tržačani zaradi trikotne (!) oblike imenujejo formaggino (sirček) ali pa likalnik, se nahaja na kraškem robu v bližini Kontovela, na vrhu griča Vejna (330 mnm).

Nekateri smo si ogledali cerkev in občudovali razgled, drugi smo se okrepčali, vsi pa smo se po krajšem postanku po gozdnih poteh odpravili nazaj proti izhodišču.

Krožna pot nam je s svojimi 8 kilometri vzela lagodne 4 urice. Po povratku v Opčine smo se z večjimi in manjšimi ovinki ter obvozi – malo zaradi prireditve v kraju, malo zaradi del na cesti in nezaupanja v Google – odpeljali v Sežano, kjer smo se v Gostilni Spark več kot dobro podprli. Jaz sem rodilnemu dnevu v čast in v opravičilo za jutranjo zamudo častila pijačo ter (ne edina) odšla z ostanki hrane, ki so pričali o obilnosti porcij. Do doma se nismo izgubili niti enkrat.

Na izletu nas je bilo 11 članov planinskega društva ter 2 štirinožca.

Zapisala: Polona Kopmajer

 

V soboto, 21. februarja smo se zapeljali do Opčin v Italijo. Ob sončnem, a nekoliko hladnem vremenu, smo se zbirali na parkirišču ob krožišču. Enajst nas je bilo. Nekateri predno smo se vsi zbrali in odpravili na pohod, šli nekoliko na ogled mesta in na kavico. Naš namen in cilj pohoda pa je bila Napoleonova pot.
Napoleonova pot je razgledna pešpot, ki poteka nad Trstom in ponuja čudovit pogled na morje, na grad Miramare ter na Trst. Uradno ime poti je Vincentinska cesta (Strada Vicentina). Začetek poti se začne prav na najvišji točki v Opčinah, pri obelisku, ki so ga zgradili v zahvalo avstrijskemu cesarju Francu I, kateri je dal zgraditi cesto med Opčinami in Trstom. Takoj na začetku poti vas pozdravijo res lepi razgledi na Trst in Tržaški zaliv. Pot je široka, peščena in kamnita. Ob poti je tudi, visoka previsna stena, kjer smo srečali in videli kar nekaj plezalcev. Tu smo opazili tudi kragulja, ki je kraljeval na vrhu pečine. Ko smo prispeli do ceste oz. mesta Prosek smo zavili desno v hrib po gozdni poti proti razglednemu stolpu. Na stolp smo se nekateri tudi povzpeli. Od stolpa smo nadaljevali pot dobro označeni stezici do ne vsakdanje trikotne betonske cerkve Marijino svetišče na Vejni, ki je bila zgrajena leta 1966. Tu ob razgledišču in ob sami nevsakdanji arhitekturi cerkve je tudi večji prostor za postanek. Klopce ob cerkvi so bile zato pravi kraj za počitek, Tu smo posedli in imeli tudi daljši postanek za okrepitev.
Po postanku je sledil naš pohod najprej po cesti, do osmega znamenja križeve poti in nato v greben do našega izhodišča. Pot je bila tu speljana po gozdu, je prijetna za hojo in lepo označena. Ko smo prispeli na izhodišče do naših avtomobilov smo se od tu odpravili na zasluženo kosilo. Tu je bilo nekaj nerodnosti, saj je bil v centru karneval in tako je bila cesta zaprta in označen obvoz skoraj do Bazovice. Kljub manjšim logističnih težavam smo varno prispeli v Sežani, kjer smo se ustavili pri gostilno Spark. Tu smo se, ob dobro založenih mizah z okusnimi jedmi na koncu tudi poslovili in odpravili domov.
Bil je to prijeten izlet za kar smo porabili s postanki okoli 4 ure.. Lepi razgledi, obmorski zrak nam je dali novih moči za nove zgode in prigode.