Opis poti Zajčeva koča čez Krvavico
V hribe lahko greš da je cilj cilj ali pa da je cilj pot.
Če bi šli po varianti »cilj je cilj«, bi bilo takole:
Štartali smo v vasi Loke, par minut smo hodili po asfaltu ter nato zavili levo v gozd.
Zagrizli smo v kolena, sledili pikicam, splezali skozi okno in po par minutah prispeli na vrh Krvavice
Ker pa PDDelovci raje uberemo varianto »cilj je pot«, je bilo takole:
Štartali smo v vasi Loke, par minut smo hodili po asfaltu ter nato zavili levo v gozd.
Zagrizli smo v kolena. Ker strmina ni popuščala, sva si s Pavletom počasi nabirala prednost pred ostalimi.
Po približno 45 minutah hoje sva prišla do stene, pod katero je, po levi strani, speljana markirana pot, po desni pa nemarkiran obvoz.
Jaz bi skoraj šel po desni, nemarkirani, če me Pavle ne bi popravil.
Po parih minutah sva prišla do okna, se poslikala, splezala skozenj ter nadaljevala proti vrhu.
Do vrha sva porabila še kakšnih 15 minut. Se okrepčala, pojedla banani, sledilo je še par obveznih sebkov in čakanje da prispejo še ostali.
Čakala sva in čakala, mine 45 minut, pridružil se nama še ni nihče. Ja, malo naju je začelo skrbet.
Bilo je pa takole; Marjan je pri prej omenjeni steni krenil desno in s seboj popeljal še par ostalih. Nekje so zgrešili in niso prišli nazaj na pot nad oknom.
Lotili so se strmine po brezpotju. Niso grizli samo kolen, občasno so morali po vseh štirih. S Pavletom sva jih kakšnih 5 minut klicala z vrha in končno le dočakala njihov odziv. Od nekje daleč spodaj.
OK, v redu je, dokaj blizu so. Par minut mine in druga skupina je prispela na vrh.
Kje sta pa Robi in Sonja?
Ta dva sta si pred drugo skupino, še pred steno, tudi nabrala nekaj zaostanka.
Robi ju je prav peljal po desni mimo stene s to razliko, da sta ta dva, nad oknom, prišla nazaj na markirano pot.
Na vrh sta prispela 10 min za drugo skupino.
Sledilo je obvezno skupinsko slikanje ter počasen sestop, po dokaj neugodni strmi poti, proti Zajčevi koči. Tam nas je Dušan strpno čakal.
Okrepčamo se in krenemo v dolino. Končali smo tam, kjer nismo začeli.
Lep izlet je bil.
Cilj »cilj je pot« je bil dosežen. Tri skupine na vrh, vsaka po svoji poti.
Bogdan

Za izlet na Krvavico smo se dobili pri gostišču Grof pri Vranskem. Od tu smo se z avti zapeljali mimo Tabora do Loke, kjer smo začeli naš pohod. Dušan se je potem zapeljal naprej do Zajčeve koče.
Začetek poti oz. strmina je bila še zmerna, potem pa vedno bolj strma in spolska zaradi dežja, ki padal ponoči. Nekateri smo izbrali pot mimo votline, a smo kmalu ugotovili, smo zgrešili. A poti nazaj ni bilo, še bolj nevarna bi bila in smo tako nadaljevali pot proti vrhu po brezpotju in po zelo spolskem terenu. Z veliko truda smo prispeli do markirane poti na vrh, kje sta nas že čakala Pavle in Bogdan, tudi Sonja in Robi sta prispela kmalu za nami. Tu smo nekaj pojedli naredili nekaj fotografij, tudi skupinsko in se zaradi grozečih oblakov kmalu odpravili po drugi poti do Zajčeve koče. Vmes so nas nekoliko osvežile dežne kaplje vendar, ko smo pa prispeli do koče se je prikazal sonček in seveda tudi predsednik Dušan. Kar dolg počitek smo si tu privoščili. Kmalu potem pa je že bila ura za odhod v dolini do naših avtomobilov. Ta pot se je zmerno spuščala, na nekaterih mesti pa je bilo potrebno nekoliko previdnosti zaradi razmočenega terena in spolskih korenin. Na srečo se je vse lepo končal. Na križišču ceste in naše poti nas je tu pričakal Dušanov avto, ki je potem zapeljal voznika do parkiranih avtomobilov. Ostali pa smo počasi nadaljevali hojo po cesti, do prihoda avtomobilov. Vsi smo se potem naložile v avtomobile. Na naše presenečenje nas je Robi povabil na svoj novi dom, kjer nas je Meta sprejela z aperitivom in s polno mizo peciva, tako da smo lahko okusili vse njene sladke in slane dobrote in seveda nismo ostali žejni. Nekateri smo si še ogledali prostore hiše in lepo urejeno okolico s komaj zasajenimi drevesi. Nekatere planinke so se tudi pozanimale kako je vse to izbirala in posadila in na kakšen način.
Ko se je spustila senca na teraso, kjer smo sedeli, se smo odpravili domov. Sam izlet je bil dokaj naporen, še posebno za nas veterane, a vse smo pogumno premagali in srečno in uspešno zaključili naš izlet.
Marjan