Križ- obala-Nabrežine-Križ


Že v začetku leta nam je Marinka predlagala izlet v Nabrežine, katerega bi tudi vodila. Predvidevali smo ga 8.12, a smo ga zaradi slabega vremena preložili na nedeljo. Zelo na mestu je bila preložitev izleta na nedeljo. V soboto, še pozno zvečer, so bili namreč veliki zastoji na primorski cesti. Burja in sneg so sproti nanašali na cesto zamete in tovornjaki so tako ustavili ves promet. Bil je pravi kaos. Tudo po šest ur so avtomobili čakali na pomoč, katere je pa kar ni bilo.
Na srečo se je ponoči vse lepo uredilo in naš avtobus s kar 25 udeleženci je varno pripeljal do Križa v Italiji. Našem izletu so se pridružili tudi planinke in planinci PD Dela, ki so prav tako imeli v načrtu potep po Primorski. Sicer smo nekoliko podaljšali našo vožnjo, zaradi slabih oz. pomanjkljivih oznak na križiščih. Sama vožnja je bila tudi prijetna, še posebno zaradi Margaretine potice in njene sladke medice.
Napoved snežnih razmer na morju so se uresničile. Skoraj 10 cm pomrznjenega snega nas je pričakalo, tako se je tudi naša vodnica Marinka kmalu premislila glede pohodnih palic. Zelo previdno smo začeli naš pohod po poledeneli cesti proti morju. Zanimivo, planinski izlet smo tokrat obrnili, najprej v dolino in potem nazaj navkreber.
Zelo idiličen pogled je bil, ko smo se spuščali proti obali. Sneg na nekoliko poledeneli cesti in drevesih, spodaj pa modro morje, v daljavi pa spet obala in beli vršaci v ozadju. Nepozabno. Na naše veselje, tudi skoraj brezveterje.
Naš korak smo nadaljevali po kamenju in skalah same obale. Na srečo je bila oseka, tako da ni bilo predvidenega vmesnega, skoraj 100 meterskega plezanja navzgor in potem zopet nazaj na obalo. Med hojo smo videli tudi drče in manjše zemljine, kjer so imeli slovenski ribiči pristan za svoje čolne-čupe . Na enem od teh pristanov, a nekoliko večjem smo imeli tudi počitek in čas tudi prigrizek po skoraj dveurni hoji. Potem je sledilo še skupinsko slikanje in vzpon do Nabrećine. Ob lepem sončnem vremenu smo nato nadaljevali hojo po gozdu, proti našemu izhodišču, kjer nas je čakal avtobus. Med potjo si je Ana nekoliko poigrala in nam namestila majhnega snežaka, katerega smo vsi lepo pozdravili. Ustavili tudi pri razglednem stolpu, nekje sredi zasnežezega gozda in se tudi povzpeli nanj. Razgled je bil enkraten.
Slike
Lep pozdrav,
Marjan