Stanka se pripelje v Trzin, mimogrede poberemo še Sonjo in ob 6:30 že brzimo proti jugu. Med vožnjo se  med dobro razpoloženimi sopotnicami, razvije vneta debata in kar naenkrat se zgodi, da se namesto proti Novi Gorici, peljemo na morje proti Kopru.  Še dobro da je Stanka čez nekaj časa ugotovila, da nismo na pravi poti. Ups, kaj pa sedaj!?  Hitro na izvoz za Lipico, se obrnemo in gas proti Soči. Še enkrat zgrešimo pravo pot, vendar se kljub vsemu končno le dobimo z drugo ekipo (Ana, Deni in Pavle) v vasi Plave, kakor smo bili dogovorjeni. Skupaj še nekoliko nadaljujemo z vožnjo  do izhodišča  pri cerkvici   sv. Janeza Krstnika. Tu parkiramo in po tlakovani poti veselo zagrizemo v hrib.

Po dobrih dveh urah in pol smo na vrhu Korade, 812 m. To je razgleden vrh, ki se nahaja zahodno od reke Soče in severno oz. na severnem robu Goriških Brd. Z vrha, ki ima vpisno skrinjico, je lep razgled na večino gora nad reko Sočo, od njenega izvira, do izliva v Jadransko morje. Vidi se vse od Triglava, Jalovca, Kanina, Krna in Matajurja pa do Svete Gore in Sabotina. Ob lepem vremenu lahko vidimo tudi Dolomite, Karnijske Alpe, že omenjene Julijce, Kamniško Savinjske Alpe, Golake in Snežnik.

 Žal,  navkljub lepemu vremenu je ozračje bilo nekoliko megličasto, tako da z razgledom nismo imeli toliko sreče, kot bi ga sicer, v idealnih razmerah lahko imeli. Smo pa zato uživali v veselem petju ptic in ”čričkanju” čričkov,  ki so se oglašali iz še nepokošenih cvetočih in dišečih travnikov.

Le nekaj minut hoje od vrha proti vzhodu, opazimo cerkev svete Gerderce (Gertruda, Jedrt , Jerica).

Po krajšem postanku se odpravimo še do našega končnega cilja, koče na Koradi. Tu se okrepčamo z domačimi njoki z golažem in joto, ter pogasimo žejo s točenim pivom in brezalkoholnimi napitki.

Kljub prijetnemu vzdušju, se   počasi odpravimo nazaj. Dekleta spotoma pridno nabirajo  cvetove in zdravilna zelišča za čajčke.

  In ker češnje že zorijo, se ne moremo upreti želji da bi jih poskusili,  zato zavijemo v  Dobrovo v Brdih, da bi jih kupili. Ker jih tukaj ni bilo dovolj za vse, se odpravimo še k pridelovalcu sadja v Kojskem, pri katerem nas je po telefonu najavila Deni. V naše veliko veselje smo jih tukaj lahko kupili toliko,  kot smo želeli. Mmmm, kako so dobre!

Prijetno utrujeni se odpravimo domov.  Tako se je naš celodnevni pohodniško izletniški dan končal.

Dušan-Veri