Izlet na Kopitnik

Bil je to že trinajsti, uradni tradicionalni 8-februarski pohod na Kopitnik. Čeprav nekoliko razočaran nad številnimi odpovedmi na našem letošnjem najpomembnejšim izletu, so me z udeležbo razveselili prijatelji z planinskega društva Delo. Kljub osipu se nas je tako zbrala osemnajterica \”kulturnikov\” in se točno ob 6.50 židane volje odpeljali z vlakom iz Ljubljane proti novim dogodivščinam naproti. Iz postaje v Hrastniku smo tako začeli naš pohod.
Prejšnji dan je zapadlo kar nekaj snega, ki je bil tako suh, da je bil korak prav prijeten. V strmi poti ob začetku smo se lepo ogreli in tako nas je mraz le nekoliko oplazil. Tudi vreme nas je lepo ubogalo in lep sončni, dokaj mrzli dan, nas je tako spremljal skozi celotno pot.
Le redke stopinje v svežem nam so nakazovale pot. Kljub začetku sezona smo brez težav premagovali vse klance in po skoraj dveh urah prispeli do koče na Gori. Tu nas je pričakal topla soba in čaj, za katerega se je že prejšnji dan dogovoril z gospodarico doma naš planinec Franci K.
Po zaužitju dobrot in osvežitvi smo sklenili postanek ob koči z skupinskim slikanjem. Ker je bil mraz ob izhodu kar nadležen je bilo porivanje avtomobila v klanec pred kočo pravi užitek. Po uspeli operaciji smo tako nadaljevali pot proti Kopitniku. Zimska idilika z sončnimi žarki z senco dreves obdanih z belim snegom in ivjem in enkratnim prilivanjem jutranjih barvah v krošnjah dreves, nas je vse očarala. Pravi užitek. Hoja po mehkem novozapadlem, mestih tudi napihanem snegu, je bila pot do naše naslednje postaje še prijetnejša.
Tudi v koči na Kopitniku nas je pričakala topla soba. Velika želja nekaterih planink, da osvojijo sam vrh, je botrovala naši spremembi plana. Tako se je deseterica previdno in počasi odpravila proti vrhu. Bil je zasnežen, a brez ledu in tako smo se odločili, da se povzpnemo tudi na sam vrh. V pomoč nam je bil tudi radiooperater, ki je bil ravno tedaj na vrhu. Z pogledom na okolico in slikanjem smo zapustili vrh. Po prihodu v kočo smo se z ostalim planinci in planinkami kmalu zatem odpravili v dolino.
Z nekaj pristanki na zadnjo plat v mehak sneg in iskanjem ravnotežja je potekal tudi spust v dolino. Moram reči, da me je vsak glasnejši vzdih nekoliko prestrašil, a poznejši smeh je vse temne skrbi odpravil. Tako smo vsi srečno, skupaj skoraj po petih urah prispeli do hotela AQUAROMA, kjer smo se v lahko v toplem preoblekli v suha oblačila in se ob dobrem kosilu tudi okrepčali. Po uri in pol smo se odpravili na vlak, kjer smo zrecitirali še nekaj Prešernovih in zadovoljno zaključili naš izlet.
Lep pozdrav
Marjan Klančar