Nameravani aprilski izlet ki ga organizira Dušan smo ga zaradi slabe udeležbe in slabega vremena prestavili na veliko nočni ponedeljek. Za prestavitev se seveda moramo zahvaliti Dušanu (kot ga poznamo zelo težko sprejema predloge drugih :)) saj smo se zbrali v večjem številu (celo 7 nas) in imeli res lepo jasno vreme, celo sončno z malo vetra. Odhod seveda kot po navadi iz Ruskega carja proti Kraškemu robu do končne postaje vasice Zazid. Omenjeni izlet se mi je zdel res v redu glede na kondicijo in da mi je manjkal samo še ta del poti Kraškega roba za prehodit ter zaradi ene misterijozne posebnosti, ki jo opišem kasneje. Avti smo parkirali malo nad vasjo (te kraške manjše vasi me res vsakič fascinirajo). Ženski del odprave se je seveda takoj zapodil za šparglji moški del pa jih je začel priganjati, da le gremo kamor smo namenjeni (punce saj boste na poti nazaj nabirale). Pot nas je najprej vodila do železniške postaje Zazid in do sten Kraškega roba kjer smo se strmo vzpeli do vrha,kjer nas je pričakal neverjeten razgled na Koper in Trst in okoliške vrhove. Noro lepo! Do vrha Kojnika smo si ogledovali kraške jame in na travniku pred zadnjim vzponom so nas pričakala kopica narcis in zaprtih velikonočnic, ki so bile zaradi mraza zaprte. Nekateri so podvomili da so to velikonočnice vendar jest verjamem Veri ker to obvlada. Na vrhu Kojnik razgled proti Slavniku, Snežniku (se vedno v snegu) in na pokrajino odrezano od sveta (o kakšen balzam za oči, ušesa in utrujene možgane od vsakodnevnih težav). Po krajšem postanku se odpravimo se na nekaj višji Golič kjer končno zagledam-o misterijozne krogi v travi. Bolj ko smo gledali več jih je bilo. Do sedaj še nihče ni ugotovil zakaj in kako so nastali. Zanimivo je pri njih da so jih opisovali že sredi prejšnjega stoletja in da ko se jim približaš izginejo. Pa uganko pustimo to za zanamce če ne bodo vso to lepoto ze prej uničili. Seveda na vrhu še obvezno slikanje in ko smo mislili, da se bomo zaceli spuščati proti izhodišču še na rahli vzpon na tako na novo po Dušanovo imenovani vrh ” Cura bura”. Pot proti izhodišču je potekala lepo umirjeno in z mislijo, zakaj nazaj v ta ponoreli svet. Dušanu hvala za lep dan in da na tem zamaknjenem Kraškem robu najdeš še nove poti in nas popelješ.
Robi