Evo pa sem se končno odločil, da se ponovno aktivno vključim v našo planinsko društvo, da spet malo podoživim naša prijetna srečanja. Dušan je bil tok prijazen, da mi je zaupal letošnji izlet v neznano kar se mi je zdelo čist super za začetek. Ja odločil sem se, da gremo na Celjsko kočo na kateri še nisem bil in zdelo se mi je, da tudi ostali še niso bili. Z Dušanom sva pripravila dve poti eno mal bolj »divjo« in normalno lahko planinsko pot. Vedno bolj, ko se je približeval dan našega izleta bolj sem gledal vremensko napoved, ki se je iz dneva v dan spreminjala, no proti koncu pa mi je že bilo počas vseeno, pa saj smo planinci in smo navajeni vsega »hudega« in lepega.

Na dan izleta se nas je zbralo 13 članov pri Ruskem carju kjer smo se porazdelili v avte in krenili proti izletu v neznano. Sam cilj sem razkril šele na počivališču Lopata kjer so se vsi člani razen moje Anite odločili za »divjo« pot. Ja, če sem iskrem je tudi mene mikala ta »divja« vendar je bil z mano moj že ostareli kuža Bel, ki pa n mogel po tej poti. O sami ta »divji« poti in kaj se je dogajalo na poti ne morem veliko povedati (mogoče Dušan kaj doda) razen da so posamezniki bili presenečeni nad zanimivostjo in razgibanostjo poti, da v takem koncu Slovenija se najde tudi kaj takšnega. Midva z Anito sva krenila po klasični poti in kakšnih posebnosti ni bilo razen, da ko sva se bližala Celjski koči, sva se odločila, da greva še pogledati do Pečovniške koče in se je moj kuža odločil, da gre direktno na Celjsko kočo in da ne misli delati ovinkov in trošiti svoje energije (koča je pač koča za njega in povsod imajo hrano kar ga edino še zanima). No po daljšem pregovarjanju se je le odločil in res bi bilo škoda, če nebi šli jo pogledat saj je okolica in sama koča res skrbno in lepo urejena (no kar smo kasneje ugotovili ne velja za strežbo). Pri Celjski koči smo se po krajšem čakanju vsi zbrali in ugotovili, da Celjska koča ni več tako planinska (sedaj je hotel z 4*) kot je bila nekoč in smo raje šli do Pečovniške koče, kjer smo v miru kaj pojedli, srečni, da se nas je dež izognil. Po krajšem počitku obvezna gasilska slika in pot navzdol kjer smo že zadovoljni z izletom kramljali vsak po svoje. Očitno smo se imeli tako lepo, da smo se še v Lj. ustavili na kavici. Ja pogovor je že stekel o novih izletih katerih se bova z Anito začela vedno bolj udeleževati saj sva se imela lepo.
robi
Lp.