No po dolgem času sem se odličil, da le grem z našim planiskem društvom na izlet v neznano, saj sem se v zadnjem času »skoraj« čist polenil. Dušan je obljubil, da ne bo kakšnega hudega vzpona, kar me je še bolj podžgalo in da grem in da pobegnem od tega ponorelega sveta.
Izlet v neznano nas je peljal na Hrvaško proti Reki (hvala bogu, saj je pr nas blo vse zasneženo) v kraj Kastav, ki je nekoč bilo pomembna utrdba nad Reko o čemer še pričajo stara utrdba in stare zgradbe.
Pot iz Kastava nas je najprej popeljala do cerkvice kjer smo imeli čudovit razgled na Kvarnerski zaliv in Opatijo, uspela mi je še čudovita slika igra svetlobe sonca, oblakov in morja, ha je že na mojem PC ohranjevalniku zaslona . Pot smo nadaljevali proti in po Eko poti (ne vem Eko pot?, saj smo srečali zakaj kar nekaj majših odlagališč kosovnega materiala). Na poti tako imenovani Zajček (srednja dolga pot cca tru ure hoda) so me najbolj pritgegnile zanimive vrtače, ki so bile obdelane z kamenjen v obliki teras katerih je bil namen lokalnemu prebivalstvu, da so lahko na tako neubljudenem svetu si pridelali vsaj nekaj zelenjave. Na sami poti smo nekateri osvojili hribček Stanić 465 nmv iz katerega je bil ponovno čudovit razgled na morje in okolico (drugi so raje upoštevali nasvet lokalnih lovcev, da se odvija lov in da je krajša pot na hribček nevarna). No po treh urah smo se vrnili na začetno točko kjer smo morali še počakati da smo končno odšli proti ribiški restavraciji IVO, kjer moram reči (pa sploh nisem ljubitelj ribjih jedi) jedli kot mali bogovi in za zključek nas je še z kitaro razveseljeval »Jimi Hendrix«. Prav neverjetno koliko energije in dobre volje je še v njemu. Srednje utrujeni mogoče bolj od hrane in pijače smo se le počasi odpravili proti domu.
Moram se našemu predsedniku zahvaliti za še en lep izlet in da nam je razkril še ta nerazkriti kotiček Kvarnerja, saj ponavadi kot turisti samo hitimo po avtocesti proti morju in niti ne pomislimo, da se lahko taki mali dragulji skrivajo tako blizu nas.