V soboto, 12. marca, smo se ob 8. uri izpred Ruskega carja z dvema avtomobiloma odpravili proti našemu izletniškemu cilju – na Kamni grič. Na Turjaku, kjer smo popili kavico, sta se nam pridružila še Andreja in Tone. Skupaj nas je tako bilo 9 (4 planinke in 5 planincev).
S tremi avtomobili smo nato nadaljevali pot preko Sodražice do koče na Travni gori. Tam smo parkirali in takoj vzeli pot pod noge, sa je bila koča zaprta.
Kamni grič je vreden svojega imena, saj je res le grič z malo vzpetino, do katerega je bilo samo uro hoda. Vendar smo ob lepem sončnem vremenu uživali, ko smo hodili po mehki snežni odeji, ves čas po gozdu, kjer smo opazili tudi medvedove stopinje. Na vrhu smo malo bentili, ker je bila tudi ta koča zaprta. Vzeli smo pač tisto, kar smo imeli v nahrbtnikih in pomalicali, se obenem malo posončili in prepustili vetru, ki je pihal z Bloške planote. Nazaj smo krenili po drugi poti, ki ni bila ravno preveč shojena in je dišala po medvedih, zato nismo dolgo vztrajali na brezpotju. Vodnik Pavle je kmalu našel gozdno cesto, po kateri nas je varno pripeljal nazaj do avtomobilov in koče na Travni gori, ki pa je bo 13. uri bila začuda odprta. Moški so tako prišli do svojega piva, me ženske pa do kavice.
Čeprav se je bolj zagrizenim planincem zdela pot prelahka in prekratka, smo vseeno bili vsi zadovoljni, da smo se nadihali svežega zraka in da tega lepega, skoraj pomladanskega dne, nismo ostali doma.

Zapisala: Milica Kegl