Planinci se po opravljenem pohodu radi pohvalimo kam smo se povzpeli in kod smo vandrali.

V soboto, 14. marca, smo štartali v majhni vasi Strmec nad Planinskim poljem. Edina pot, ki je bila ta dan malo bolj strma, nas je na začetku vodila nad kamnolomom do prvega postanka na višini 790 m pri cerkvi Sv. Marije, od tam na goli Petričev vrh – 937 m in po kratkem spustu na Grmado ali Planinsko goro, ki meri 873 m.

Ko sem isti dan mojemu prijatelju opisala pot, mi je povedal, da smo hodili blizu znamenite zgodovinske Jamborne ceste. Jamborna cesta je služila za prevoz večjih tovorov, predvsem daljših debel, namenjenih za izdelavo ladijskih jamborov, ki so jih tovorili v pristanišča v Severnem Jadranu. Edina možna pot, ki so jo začeli graditi in uporabljati že Rimljani, je bila speljana od Planine, mimo Studenega, do Razdrtega, nadaljevala se je pod Nanosom in Goro vse tja do Italije. Prepeljati večji tovor čez planinske ride ni bilo mogoče.

Najdaljši prepeljan tovor – tako je zabeleženo – je meril 64 metrov, z vprego vred 78 m, tehtal je 9 ton. Prepeljali so ga leta 1894 po naročilu slovensko-tržaškega ladjarja Jazbeca. Znana po celi Evropi in znamenita za lesarje in ladjarje se je cesta ponašala s kvaliteto lesa iz naših gozdov.

Turistični delavci in občinarji Postojne so pred leti cesto oživili, jo opremili z 18 informativnimi tablami. Pot je mogoče prehoditi po delih, si ogledati zanimive točke in se prepričati kako naporna in zahtevna za furmane je bila Jamborna pot. Tudi edina, vse dokler ni bila zgrajena avtocesta proti Primorski. Takrat smo si oddahnili vsi, ki smo se, čeprav le z opremo za dopust, vozili čez ride v Planini.

Na prvem postanku pri cerkvi, ki sploh ni majhna za ta odročni kraj, nas je dvaindvajset planincev skupaj z dvema kužkoma, malicalo in s penino nazdravilo Mari in Poloni za njun osebni praznik. Med vzponom proti Petričevem vrhu smo prehodili nekaj snežnih, zmrznjenih zaplat, vse okrog so nas pozdravljale kronice, trobentice, teloh in beli leski. Oddih in majhen spust in že smo bili na nekoliko nižji Grmadi, znani razgledni točki nad Planinskim poljem. Ob kamniti mizi nas je predsednik Dušan povabil na ogled gledališke igre, ki jo bodo sredi aprila uprizorili naši prijatelji iz PD Grafičarja. Dva dni bodo naši gostje in dobrodošlo

bo, da se jim pridružimo tudi naslednji dan na srečanju na Jančah.

Zanimiv je bil tudi ogled bunkerjev (rapalske meje) in pogled na Cerkniško jezero, na Goričico sredi jezera, na mogočne Javornike, na Slivnico in okoliške hribe.Na poti domov smo si po besedah naše blagajničarke Sonje privoščili jutranjo kavo. Morda se bomo na pot okoli Planinskega polja spet kdaj podali in prehodili še del Jamborjeve ceste.


Planinski pozdrav.

Sonja Suhadolc