To je to. S temi besedami je predsednik Dušan zaključil kratek opis Mozirskih planin, ki so bolj znane pod imenom Golte ali smučišče Golte. Za planoto so značilni tektonsko prekopani in prepustni apnenci, zato je površje kraško razjedeno. Pestro pokrajinsko podobo ustvarjajo številne vrtače, suhe doline, brezna in jame, snežnice in ledenice. V nekaterih izmed njih se celo leto zadržuje sneg ali led, zato smo si prvi dan pohoda ogledali tudi jamo Ledenica, ki je skrita blizu Mozirske koče.
Dvodnevnega, dobro izbranega izleta se je udeležilo 25 prijateljev iz PD Grafičarja in
15 planincev iz PD Delo, malce kasneje se nam je pridružila tudi Marinka Koželj Stepic, predsednica Meddruštvenega odbora PD Ljubljana. Avtobus je z dobro razpoloženimi planinci, ki smo se srečali ne daleč od Mozirja, vijugal visoko proti lepo obnovljeni in prijazni planinski koči na višini 1356 m. Ob vznožju alpskega vrta z drevesnim horoskopom smo se kljub malce turobnemu vremenu povzpeli na kopasti, 1587 m visoki Boskovec. Preden smo se proti večeru odpravili v kočo, smo se gostili in veselili ob dobri jedači in vinu. Dobrote je za svojih 60 pomladi pripravila Veri, tista vesela planinka, ki zmeraj poskrbi za smeh in dobro razpoloženje. Vzdušje v koči je bilo tudi zaradi zakurjene kmečke peči in prisrčnega pozdrava oskrbnika Filipa na višku. Za večerjo pa odličen golaž, tak za pomazat.
Marinka Koželj Stepic je bila z eno izmed slovenskih pohodniških visokogorskih skupin, ravno v času silovitega potresa v Nepalu in Katmanduju. Skupaj s prijatelji je doživela rušilni potres, ki je 25. aprila letos zahteval več kot 1.800 žrtev in več tisoč ranjenih ter porušil na tisoče domov.
Doživetje je želela deliti z nami. Marinkine pripovedi o grozovitem tresenju, bučanju, rušenju in umiranju se ne da ponoviti, vendar je vsak od nas čutil in razumel kako zelo so njihova življenja ta dan in naslednje dni, ko so se potresni sunki ponavljali, nihala med življenjem in smrtjo. Ostali so brez vode, hrane, trepetali v vsakodnevnem strahu kdaj in ali se bodo srečno vrnili domov. Kljub pomanjkanju in nenehnem strahu so pomagali drugim. Marinka je ob koncu svoje pripovedi dodala, da je vesela, da smo se zbrali na Golteh in da še ohranjamo dolgoletno prijateljstvo med hrvaškimi in slovenskimi planinci.
Po zajtrku smo se ob kitari in pesmi oskrbnika Filipa poslovili od ene najstarejših in po oceni obiskovalcev, najbolje urejenih koč v Sloveniji. Ta dan je naš pohod potekal mimo hotela Golte, od tam čez smučišče do Medvedjaka (1563 m). Ob vzponu čez zelene trate, mimo Treh plotov, je bilo hladno in vetrovno. Ko smo se bližali koči Starih stanov, kjer nas je čakal planinski čaj, nas je že obsijalo sonce. Majhen vzpon pa spet majhen spust, tako smo uživali v hoji in si ogledovali prelepo mozirsko dolino vse tja do gore Oljke. Na nedeljskem pohodu se je dobra volja stopnjevala in ni manjkalo veselih presenečenj. Malico iz ruzaka pri koči Starih stanov je teknila tudi konjem, nam vsem pa tenko narezan, zelo okusen špeh iz Ančkine špajze. Živahen klepet in smeh tudi zato, ker se je skupinici pohodnkov na Pastirski poti kar naenkrat prikazal svizec. Skratka, ostali nam bodo lepi spomini. Tako razpoloženi smo z lahkoto prišli nazaj do drevesnega horoskopa. Vsak od nas si je ob ogledu tega lepo urejenega parka našel svoje drevo. Namesto kozorogov, levov, vodnarjev, smo postali brin, leska, breza, bukev…
Okusno kosilo v lepo urejeni gostilni pri Vidu smo pred slovesom od planincev PD Grafičarja dobro zalili.
Tokrat smo na pobudo predsednika Dušana nazdravili na račun društvene blagajne.
Sledile so pozdravne besede predsednika PD Grafičar Vladota in predsednika našega
društva. Organizacija srečanja in pohoda je bila po zaslugi Dušana, Pavleta, Marjana,domačina Vladota in prizadevnih gostov iz Hrvaške spet vredna pohvale.

Planinski pozdrav.
Sonja Suhadolc