Kot vedno, ko organiziram izlet sem tudi tokrat bil nervozen in prišel na zborno mesto pri Grofu 15 minut prezgodaj. Parkirišče je bilo polno zasedeno (če verjamete) zato nisem opazil avtomobilov ostalih pohodnikov kateri so že v miru pili kavico in čakali na me. Nekaj minut po 9.00 uri so me že klicali ali sem pozabil, da danes vodim izlet. Na moje začudenje, kako sem lahko spregledal avte smo se le zbrali nas vseh šest pohodnikov in naš Nisa. Pot nas je najpreje vodila do parkirišča v Letušu kjer smo pustili en od avtomobilov saj nam je bilo to končna točka pohoda. Začetek poti smo začeli pri jezeru v Braslovčah, ki je bolj ko ne sameval. V našem zmernem tempu smo počasi nadaljevali pot malo po makadamski poti, malo po travnikih in po gozdu. Kot sem omenil, da je bil tempo zmeren smo se lahko pogovarjali o marsičem. Ana je imela še posebaj veliko dela  z menoj, da mi je razkazola rože saj jest kot mestno dete nimam pojma, katera je katera ko jih opazujem. No res se mi ne zdijo vse enake, saj so različne barve – hvala bogu. Po cca. uri in četrt sva se dva pohodnika odločila, da pot skrajšava in sva se obrnila k koči, ostali pa so jo potegnili do vrha Bezovca. Do koče sva prišla po cca 15 minutah in sproti poizkušala ugotavljati kako se imenujejo hribi v okolici. Ne glede na najino neprecenljivo poznavanja vsakega kotička naše dežele nama vseh imen ni bilo mogoče ugotoviti. Glede na mrzlo in pihajoče vreme sva se kar hitro zavlekla v topli objem koče in ob toplem čaju prijazne oskrbnice sva čakala, da se nama pridružijo še ostali štirje. Pričakovano je prvi prišel Pavle in ne dolgo potem še ostale tri pohodnice. Najverjetneje so si imele veliko za povedati, brez moškega društva :). Ko sem jih malo opazoval so se mi vsi štirje zdeli, da so dobili tako lepo prijetno rdečo barvo v obraz. Moje prvo vprašanje: ali je bilo zelo strmo do vrha,  njihova mnenja so bila deljena. Drugo vprašanje: ali je bilo tako strmo kot na Krvavico lansko leto, njihova mnenje so bila enotna da ne. Verjemite velik kamen se mi je odkatalil iz srca – uf. Kar hitro smo začeli naročati hrano in to od štrukljov, klobas, zelja, žgancev, borovničevega štrudla in nihče ni imel pripomb, kar je še posebaj razveselilo oskrbnico. Pred kočo še obvezna slikanje in počasi proti končni točki v Letušu. Do Letuša smo prišli v uri in pol in že po poti so se začele porajati ideje, da se nas vseh šest zbaše v ta bogi avto, ki nas je čakal in ne bodi ga vrag na koncu smo to tudi storili. Verjemite bilo je veliko smeha, avto pa je zdržal do jezera Besnica, kjer sta nas čakala še ostala avta. Poslovili smo se vsi zadovoljni z željo, da se kmalu vidimo na naslednjem pohodu. Čisto zaupno, samo med nami: tisti bogi avto je kar dobro škripal ampak je lastnik avta srečno prišel domov.

Robi