Ponedeljek 11.7.2016 neznosna vročina, v službi naporno in stranke zoprne. In me spreleti, čas je da malo potegnem v hribe, ja v gore in že na računalniku gledam kam gremo z društvom. Super:Črna prst, moja dolga želja. Malo pomislim, a ni to kar dolga tura za nekoga ki nima preveč kondicije, ki cele dneve sedi v službi in sem in ter tja gre na manjši hrib. No pa pokličimo našega predsednika pa da vidim kakšna je situacija. Seveda Dušan kot ponavadi poln optimizma da bom zmogel in kaj drugega mi preostane kot, da grem. No, ko sem zvedel da gresta poleg Dušana samo še Veri in moja boljša polovica so minili vsi dvomi, saj sem vedel, da bomo tempo prilagodili in uspeli.

Vedno bolj, ko se je približevala sobota in ko sem gledal vremensko napoved spet manjši dvom saj napoved ni bila najboljša ampak nima veze kolikokrat smo že šli v slabi napovedi pa je bilo vse uredu z vremenom. V četrtek zvečer pogledam na spletno stran in napisan odhod ob 5.00 uri. A Dušan ne pretirava malo s to zgodnjo uro? Seveda. Po telefonskem razgovoru se zmenimo za odhod ob 6.00 uri. Midva z Anito se v soboto pripeljeva do Dušana pred njegovo hišo in prav kmalu z njegovim avtom gas proti izhodišču. Pot zelo hitro mine saj se pogovarjamo že kot ostareli planinci kaj smo vse doživeli v teh letih pohodništva in ni malo tega in dejansko samo lepega.

Izhodišče smo dosegli ob 7.00 kjer se na hitro opremimo in kar v klanec. Pot se takoj strmo vzdigne in dejansko se vse do vrha v bistvo sploh ne položi kaj preveč. Izbrali smo pot čez planino Črne
gore in čez zatrep na vrh. Pot nas vodi po gozdu in ob umetnem hudourniku. Celo pot do planine nobenega razgleda ampak vreme za mene idealno. Visoka oblačnost in nekaj osvežujočega vetra. Za vse ostale pa prehladno in prevetrovno. Na planini daljši počitek. Malo si ogledujem planino in ko mislim, da je zapuščena opazim, da so eno od hišic začeli obnavljati. Res lepo. Pot nas je še nekaj časa vodila po gozdu dokler nismo prišli do zatrepa kjer smo prišli do melišča katerega smo po rajdah premagali. Počasi so se nam začeli odpirati pogledi proti dolini in sosednjim hribom. Ko doseženo sedlo nad zatrepom se še nekaj časa pot strmo vzdiguje do vrha katerega dosežemo malo bolj oz. malo manj utrujeni. Pri koči ustaljen ritem. Naprej čaj, malo za pod zob, malo razgledati se okoli koče (čudovit razgled na Baško grapo kjer se je rodil moj oče) in seveda na sam vrh kjer je razgled do tržaškega zaliva, Dolomitov in ne vem kam še vse. Pot navzdol ravno tako naporna saj se strmo spušča do Orožnove koče. Bolj, ko se bližamo koči več je opisov gorskega cvetja. Res zanimivo koliko »čudnih nazivov« rož. Ljudje res imamo domišljijo. Pri koči še postanek in počasi proti izhodišču.

Res je bilo super in kot sem si mislil je bilo res lepo na Črni prsti. Aja še to ampak samo zaupno: noge so me bolele še tri dni potem. Robi