Na Čemšeniško planino

Panoramski pogled s poti na Čemšeniško planino
Vreme se včasih razlikuje od napovedi. Tudi tokrat je bilo podobno. Tam gori je vseeno vzdržalo le toliko, da smo se brez dodatne mokrote vrnili s pohoda. V glavnem je imela napoved velik vpliv na udeležbo, saj so odpovedi kar deževale. Le z dvema avtomobiloma smo tako krenili proti Trojanam. Vmes smo pobrali tudi Ireno. Na Trojanah nam tudi niso ušli okusni, topli krofi. Ob čajčku in kavici smo potem dorekli še zadnje podrobnosti o današnjem izletu.

Ena slika za korajžo z začetek poti
Ob nekoliko meglenem jutru smo v enem križišču nekoliko prehitro zapeljali mimo smerne table. Obračanje na ozki cesti sicer ni bilo naenostavneje, a ta problem smo brez težav rešili, saj smo imeli zato izkušene šoferje. Ob cesti je bilo vedno več snega in tako smo ugibali koliko ga bo na naši poti, ko bomo hodili. Seveda tudi na kaj drugega smo bili pripravljeni. Sonček, ki se je prikazoval med oblački pa nas je še vzpodbujal na čimprejšnji naskok na naš cilj.
Pri ogledni turi smo nekoli preskočili začetek poti, zato smo morali biti bolj previdni na markacije ob poti. A so se večkrat le-te kar zgubljale, tako da smo morali večkrat gaziti v pol metra visoki sneg.

Na vrhu
Vse je bilo pod kontrolo in tako smo kmalu prispeli do smučiščna na Prvinah. Od tu naprej je bila pot veliko bolje označena, le stopije pred nami so bile shojene še pred zadnjimi snežnimi padavinami. Tako smo morali včasih kar gazili tudi do kolen visokega cevca. Proti vrhu, ko smo prestopili na južno stran pa je sneg že skoraj izginil, posebno na robovih. Namesto zimske idilike se nam je prikazal enkraten pogled na dolino pod nami. Strmi travniki z jezički snega in vasica pod nami , nas je povsem prevzela. Jasnina in sama pokrajina so bili kakor ena velika slika presenečenja in užitkov.

Pogled proti koči.
Pri koči smo se le nekoliko oddahnili pred nadaljevanje pohoda na sam vrh. V nadaljevanju nas je pot zopet obogatila z debelejšo snežno odejo in proti vrhu smo ga gazili spet na polno. Sam Črni vrh ni posebno izstopal pa tudi žig smo našli po zaslugi naše planinke Milice, saj je bil čisto drugje kot gomila kamnov, ki je označevala sam vrh. Le skupinska slika in nekaj požirkov toplega čaja in že smo krenili nazaj po isti poti do koče. Postanek v koči je bil kar zajeten. Vzeli smo si skoraj eno uro premora. Okusno zelje in žganci, še posebno pa jeterna klobasa so prav lepo prijale našim že kar lačnimi želodčkom.
Medtem se je zunaj začelo kar nevarno oblačiti. Temni oblaki so prihajali vedno bližje. Naš čas uživanja na planini je tako minil in le še gasilska in hitra vrnitev v dolino. Pravijo previdnost ni nikoli odveč. In tudi če opozarjaš se nekoliko opustiš in prav to se je zgodilo meni. Nekaj dežnih kapljic in zaprta marela v roki ter spolski del poti me je nekoliko spodnesel. Na srečo sem se ujel in tako nisem imel rjavega žiga na zadji plati, le rokav srejce je nekoliko porjavel. Na sreč,o ravno ko smo prispeli do avtomobilov, se je dež nekoliko okrepil. Veselo smo posedeli v avtomobile in se odpeljali proti domu. Na koncu smo imeli pri Svečki še analizo ob toplem kakavu in seveda ob hladnem pivu.
Lep pozdrav,
Marjan
Slike