Planinska tura na Boč


Jesensko jutro v Tivoliju. Bila je še tema, kar pa ni ovirala nas planinink in planincev, nekaj tudi gostov iz drugih PD (PD Delo, PD RTV, PD Rašica in PD Vrhnika ), da se ob tako zgodnji uri odpravimo na potep proti Štajerski.
Pot nas je vodila v Studenice, nekaj km južno od Slovenjskih Konjic. To je stara vas, ki je začela svoj življenski krog že tam v 13. stoletju. V glavnem se je vse odvijalo okoli samostana in večih studencev tople vode, ki izvirajo iz pobočja Boča. Veliko zanimivega o življenju v tem kraju smo zvedeli tudi od našega gostitelja Pankracija , ki nam je tudi zaigral nekaj not z najstarejših neobnovljenih orgljah daleč naookoli.
V rimskih časih je tu vodila trgovska pot na jug in po tej poti smo tudi začeli naš vzpon proti Boču. Pot ni bila ravno tlakovana z kamenjem a vendar je na nekaterih mestih še nakazovala, da so bili po tleh kamniti tlakovci s te ceste. Kar 400m vzpona po zaraščeni poti in z ovirani podrtih dreves je bilo potrebno, da smo prišli na prijetno ravnico z pašnikom in z jezerom v sredini, za katero domačini pravijo, da je zelo redko napolnjeno z vodo. Tu v bližini je tudi partizanska bolnišnica, katero smo si mimo grede tudi ogledali. Prav težko jo je opaziti in šele ko smo bili čisto blizu smo zagledali streho, sicer propadajoče barake. Ob raznih debatah in pogledih na zlato-rumene krošnje dreves smo po lepo speljani gozdni cesti prispeli do koče pod Bočem. Tu nam je vodnik Jan podaril kar pol ure počitka, za okrepčilo in seveda, za slikanje.
Kar hitro je minilo teh pol ure in še nekaj zraven in že smo nadaljhevali naš vzpon proti stolpu, ki se je ponosno razkazoval na vrhu gore. Za začetek nas je pot vodila po cesti, vendar le par sto metrih, nakar se cesta spremeni v ozko stezico in se postavi skoraj navpično. Prav grizli smo naša kolena in se potem prijemali, seveda zaradi varnosti. za jeklenico, ki je bila speljana ob skalah v katero je bil naravno vklesan bivak, imenovan Bočvanka. Naša prva naloga, ko smo prišli pod vrh je bilo žigosanje planinske poti oddajnikov RTV. Od tu smo obšli še karavlo Slovenske vojske in nato prispeli do našega cilja. Nekateri so se povzpeli na vrh 32 m visokega stolpa in uživali v pogledu, čeprav nam je bil leta nekoliko prikrajšan zaradi meglic pa tudi sam veter nas tu gori ni ravno lepo božal.
Spust v dolino je bil pa kar kraljevski. Nekateri so dejali da je to planinski asfalt, čeprav le iz makadama. Pri nekem ovinku smo potem zavili na lovsko pot in mimo krmilnice in po poti speljano v nekaj serpentinah prispeli v dolino na naše izhodišče. Povzpeli smo se na stari grad, ki pa je le še razvalina z nekaj stenami. Tu poteka tudi en km dolga učna pot z opisi zanimivosti rastja in posameznih objektov. Nekateri pa so bili že prav lačni, zato je še toliko bolj teknil okusen bograč, ga potem zalili z kozarcem dobrega vina in na koncu še presenelenje za katerega je spet poskrbela naša Margareta z svojim slastnim pecivom..
Vendar našega potepanja tu še ni bilo konec. Ponkracij nas je povedel še v cerkev, kjer nam je natrosil še ogromno zanimivih besed o ljudeh in dogodkih skozi celotno zgodovino tega kraja. Že proti večeru smo si potem ogledali vinsko klet vinogradnika in predsednika TD Makole g.Kovačiča, kjer nas je pozdravil tudi župan občine Makole.
Tako nekako v kratkem je bilo, lahko pa še kaj dodate tu spodaj v okence.
Lep pozdrav
Marjan