Abraham PD Delo oz. (skoraj) 50 planincev za 50 let

(reportaža v Slovenskih novicah)

Člani PD Delo smo se v nedeljo, 12. 9. 2021, ob 9. uri zbrali na kavi v Dobrovi in nestrpno pričakovali dolgoletne prijatelje iz PD Grafičar. Mudilo se nam je začeti dan, ki je obetal lepo vreme in praznično druženje. Ko so javili, da so blizu, smo se odpeljali do Polhovega Gradca (365 m), kjer smo se po epidemičnem letu maloštevilnih srečanj prisrčno pozdravili. Predstavili smo načrt izletov za tri težavnostne stopnje in Janez, ki je vodil najtežjo, se je s svojo skupino kar takoj odpravil. Ostali smo se prestavili na parkirišče za polhograjsko graščino in se razdvojili.

Sedem jih je Milena v prvi skupini najprej peljala na ogled Muzeja pošte in telekomunikacij, ki je dislocirana enota Tehniškega muzeja Slovenije. Zanimivo je, da sta oba muzeja v graščinah, kjer cesta poteka skozi grajsko dvorišče. Potem so se mimo 14 kapelic s slikami križevega pota povzpeli na 460 m visoko vzpetino Kalvarijo ali Stari grad. Tam so si ob kapeli, ki je nastala iz osmerokotne grajske senčnice – gloriete, zgrajene na mestu srednjeveške utrdbe, privoščili počitek in malico ter se nato po senčni gozdni poti spustili v grajski park z mogočno staro lipo. S sprehodom do Polhograjskega doma so si zagotovili še kilometer hoje, predvsem pa postrežbo z mrzlo pijačo. Ob povratku na parkirišče so se srečali s udeleženci druge skupine.

Druga skupina je bila najštevilčnejša. Skoraj 30 se nas je pod Dušanovim vodstvom odpravilo na 824 m visok vrh Polhograjske Gore, kopastega gozdnatega hriba s cerkvico sv. Lovrenca na vrhu, ki je gorniška, botanična in zgodovinska zanimivost Polhovega Gradca. V 19. stoletju so na njej odkrili dotlej še neznano rastlino, Blagajev volčin, zaradi česar je v te kraje tedaj pripotoval celo saški cesar. Za cesarja ne vemo, mi pa smo se na vrh odpravili po kolovozu in položnejši pešpoti. Na vrhu smo se na obzidju cerkvice spočili, naužili čudovitega razgleda in se okrepčali s sendviči ter prigrizki iz nahrbtnikov. Po obveznem slikanju smo se spustili nazaj na izhodišče. Od tam smo se odpeljali do vasi Črni Vrh, kjer nas je pred gasilskim domom čakala rojstnodnevna pogostitev. Po dobrotah z žara, ki jim je po grlu pomagala mrzla pijača, smo se že sladkali z okusnim domačim pecivom, ko se nam je šele pridružila tretja skupina.

Že prej se je Dušan odpravil reševat hrvaško planinko, ki je omagala. V tretji skupini je 7 hrvaških planincev z Janezom opravilo najdaljšo pot. Iz Polhovega Gradca so se najprej čez Malo Grmado (853 m) povzpeli na Polhograjsko Grmado (898 m). Po slikanju so se spustili do Turistične kmetije Gonte (820 m), kjer so si privoščili kavico. Od tam so se vzpeli na 1021 m visok Tošč, ki je po zaslugi JLA od srede 70. let najvišji vrh Polhograjskih dolomitov. JLA je takrat za postavitev raketne baze zravnala vrh Pasje ravni (in mu s tem odvzela 9 metrov). Tako je danes Pasja ravan z metrom nadmorske višine manj takoj za Toščem. No, naša najambicioznejša skupina je s Tošča sestopila do vasi Selo, od koder jih je čakal še zadnji vzpon do nas na Črnem Vrhu.

Vsi udeleženci izleta smo se ponovno zbrali šele pozno popoldne in našim hrvaškim prijateljem se je malo mudilo. Zato se je, medtem ko je tretja skupina skrbela, da nadoknadi izgubljene kalorije in tekočino, program nadaljeval z nekaj kratkimi govori, opisom začetka medsebojnega prijateljstva in pobratenja ter izmenjavo daril in priznanj. Še zadnje, a vendarle edino skupinsko slikanje tega dne, in primerno: gasilska slika pred gasilskim domom, pa smo se začeli poslavljati in razhajati.

Kaj je lepšega kot praznovanje pomembnega jubileja v dobri družbi ob krasnem vremenu in v čudovitem okolju!?

Polona