Zíma je hladen in temen letni čas v območjih sveta s polarnim in zmernim podnebjem, ki nastopi po jeseni, sledi pa mu pomlad. Vzrok za menjavo letnih časov je nagib vrtilne osi Zemlje, zaradi česar so območja dlje od ekvatorja med kroženjem Zemlje izmenjaje obrnjena bližje Soncu ali dlje od njega. Pozimi je zaradi manjšega vpadnega kota Sončevih žarkov površje manj obsevano, hkrati se podaljša noč, oboje povzroči zmanjšanje količine toplote in svetlobe. Učinek se povečuje z zemljepisno širino, najbolj pride do izraza okoli tečajev – severno od severnega tečajnika oziroma južno od južnega tečajnika, kjer se sonce vso zimo sploh ne dvigne nad obzorje. Učinek je odvisen tudi od lege glede na ekvator: na severni polobli je zima takrat, ko je na južni polobli poletje in obratno.

Naši predniki niso imeli vremenskih aplikacij, radarjev in dolgoročnih napovedi, pa vendar so znali presenetljivo dobro napovedati, kakšna bo zima. Pri tem so se zanašali na naravo – na rastline, živali, vreme in celo na svoje občutke. Danes marsikateri kmet, čebelar ali gobar še vedno opazuje te znake in pravi, da se pogosto uresničijo.

Strokovnjaki pravijo, da je v nekaterih primerih razlaga povsem logična – živali in rastline se res odzivajo na spremembe v temperaturi, vlagi in dolžini dneva. Narava ima dolge »spominske zapise« in njene reakcije so lahko dober pokazatelj prihodnjih razmer.

Seveda pa se je treba zavedati, da podnebne spremembe prinašajo veliko več nepredvidljivosti, kot so jo poznali naši predniki. Vseeno pa je opazovanje teh znakov čudovit način, kako ohraniti stik z naravo in razumeti njen ritem.

Zima nastopi 21. decembra ob 20 uri in 31 min, sonce ta dan vzide ob 7 uri in 27 min, zaide pa ob 16 uri in 8 min, dan je dolg 8 ur in 30 min