Z PD Grafičar v Bavšici
Letos smo organizirali 3 dnevno druženje s PD Grafičar v zahodnem delu Triglavskega narodnega parka Mangart dolina Soče.
1 dan
Najprej smo se zapeljali v Kranjsko Goro, nato preko Mp Rateče v Italijo preko Trbiza/Traviso do Bavsice planinskega učnega središča Pus. Prva ekipa Milena, Vojc, Janez je prevzela ključe od doma in pripravila vse potrebno za roštiljado in spanje. Druga ekipa Pavle, Ana, Ančka Deni je zvečer prišla skupaj s prijatelji PD Graficar.
Hrana v lastni režiji.
2 dan
Zjutraj odhod ob 7 uri
Prostora v avtobusu je bilo za vse udeležence. Pot smo nadaljevali proti Mangartskem sedlu. Panoramska cesta, ki so jo leta 1938 zgradili italijanski vojaki, kasneje večkrat obnovili je dolga 12 km. Prevozna do 9km oziroma 400m pod planinskim domom. Pri Mangartski planini je postavljena avtomatska zapornica. Obvezno plačilo ekološke takse 10 eur na vozilo?
Po dogovoru z g. Mlekuž Petrom odgovornim za zapornico nismo imeli težav z vožnjo gor in dol. Do 4 tunela kjer je postajališče za avtobuse do 35 oseb in posebni vožnji po ovinkasti cesti ni bil nobeden več zaspan.
Na parkirišču smo se razdelili v2 skupini. 1. Mangart 2.proti parkirišču pod planinskim domom. Pričakala nas je Andreja s kužkom v domu pa je čakal Tone ekipo za Mangart.
Moja ekipa se je podala desno na sedlo kjer imajo jadralni padalci postajo za merjenje jakosti in smeri vetra. Desno od sedla nas je vabil Mali Vrh 1992m s prekrasnim razgledi na vse strani. Kar težko smo odšli z vrha proti Mangartskem sedlu.
Vojc je bil zadnji (metla) tako je imel vse pod kontrolo.
Mangartsko sedlo je najvišje sedlo v Sloveniji, 2055. Iz sedla je izjemen pogled na Belo peski oziroma Mangartski jezeri, Mangart 2679m, Skala, Montaz, Vis, Kanin, Rombon, Jerebico, Loske Stene in se veliko drugih kateri pogledi na njih so bili prečudoviti.
Tu smo se razdelili v 2skupini. Ena skupina je odšla proti domu na Mangartskem sedlu 1906m druga do izhodišča na Mangart.
Skupaj z ekipo z Mangarta 11 hrabrih. Delo: Pavle, Janez, Tone, Ana, planinci Grafičarja smo se okrepčali v domu z joto in ričetom, tudi na pijačo nismo pozabili. Črni oblaki, ki so napovedovali dež so nas spodili proti avtobusu kjer se vlilo kot iz škafa.
Varno smo se pripeljali v PUČ.
Ekipa za hrano, pijačo, postrežbo je hitro zavihala rokave. Vojc in Janez sta bila zadolžena za roštiljado, ostalo je pripravila ekipa Dela – Milena, Ani, Ančka, Deni, Pavle. Pijača in hrana je bila v organizaciji PD Delo. Ampak to še ni vse. Ko je hrane zmanjkalo, so na pomoč priskočili člani Grafičarja-slogan pozovi prijatelja. Klobasice, čevapčiče…. sta pekla Vojc in Krešo. Sledilo je druženje z muziko, plesom, petjem in kitaro. Na koncu sta se nam pridružila dva Planica Čeha, ki sta imela nastanitev v sosednjem apartmaju.
3 dan
Odhod ob 9 uri do Trdnjave Kluže, ki je mogočna utrdba nad sotesko Koritnice, ena najbolj obiskanih kulturnih znamenitosti v dolini Soče, je pomemben spomenik obrambe pred turškimi vpadi, Napoleonov vojsko in napadi v 1.svetovni vojni. Pot do utrdbe Fort Herman je speljana skozi 100m predor, ki je vklesan v skalno pobočje je služil za oskrbo utrdbe.
Naslednji ogled Slap Kozjak, je naravni rezervat nedaleč od Kobarida, nad smaragdno Sočo, je soteska potoka Kozjak, v kateri posebno izstopa 15m visoki slap Kozjak, po mnenju mnogih najlepši slap v Sloveniji.
Se zadnja lepota ta dan, Tolminska korita, skupno ime za korita Tolminke in Zadlasčice so slikovita divja korita, vstopna točka v Triglavskem narodnem parku.
Pot po koritih je krožna dobro varovana. Prečudoviti pogledi na korita. Termalni vrelci Medvedova glava in skalce, Dantejeva jama in se veliko drugih lepot.
Bili smo že pošteno lačni in žejni. Kosilo nas je čakalo v okrepčevalnica Tolminska korita. 3 meniji za vsakogar nekaj. Soška postrv ni manjkala.
Na koncu smo se prisrčno poslovili. Naslednje leto Kanin.
Milena Drinovec
Za povečavo klikni na posamezno sliko
