Tako kot je poletje pravi čas za vodne športe, tako je pravi čas tudi za potepanja oziroma »vandranja« po prečudovitih gorah naših Julijcev.
Eno takih »vandranj« se nam je zgodilo v nedeljo 15. 7. 2007, ko so nas ti Julijci s svojo vabljivo mogočnostjo v zgodnjih jutranjih urah zvabili medse, da raziščemo njih skrite in malo manj skrite kamnite poti, njihovo zeleno rast, ki na koncu preide v planoto, na kateri mukanja krav, kljub naprezanju, ni več slišati.
Naš cilj, ki smo si ga zadali je bilo Vrtaško sleme, s svojimi 2077 m nadmorske višine.
Iz Ljubljane smo se v jasno in sveže jutro podali v zgodnjih urah in naše pohodniške vrline začeli preizkušati približno ob pol osmih v Mojstrani.
Štartnine ni bilo potrebno plačati , plačila kavcije za čip (da se ne bi izgubili) pa smo bili prav tako oproščeni. Hrano in pijačo smo imeli v nahrbtnikih, srečo pa smo imeli, da nismo doma pozabili dobre volje. Tako se nas je vseh pet udeležencev podalo v, s potkami prepredene, gozdove, ki so za hojo izdatni, pot ven pa najdeš le s pomočjo dobrega zemljevida oziroma vodnika, kar smo imeli mi.
Na prvi pogled je pot izgledala enostavna, a zdelo se nam je, da bomo zaradi nje strmine cilj dosegli v parih urah. Sonce se je prijazno svetlikalo skozi veje dreves, v jutranjem hladu in tišini smo se vzpenjali vse više in više.
Prvi naš postanek je nastopil po približno 3 urah hoje, ko smo raztegnili naše okončine in prvič olajšali naše nahrbtnike na Vrtaški planini, v prisotnosti skrbnikov pastirske koče in krav, ki so obedovale kar na zelenih površinah.
Pred nami je bil še kar naporni vzpon. Ker pa je čas bežal, temperatura ozračja pa se je dvigovala, smo nadaljevali kar kmalu in tudi približno ob eni uri popoldne prišli na cilj, na Vrtaško sleme.
Priti na na vrh ne pomeni le osvojiti vrh ampak tudi stopiti na eno najlepših razgledišč (balkon martulških gora), veliko videti in hkrati občutiti zatišje. Že na pogled nam je sijajen razgled vznemiril domišljijo in nas napolnil z občutki razkošja. Resnično smo uživali v teh krajih.
Ob spustu smo se ponovno ustavili na Vrtaški planini, kjer smo se odločili, da izlet nadaljujemo po neoznačeni poti proti slapu Peričnik.
Bučanje slapu, njegova moč, njegov hlad in divjina, vse to nas je tako prevzelo, da smo ob njem postali kar nekaj časa in se od njega morali »odtrgati« zavedajoč se, da nas čaka še pot domov.
Na poti domov je v naših srcih odzvanjalo:


Vrtaško nam sleme sploh ni blo breme,
Prelepi gozdovi in razgledni vrhovi,
Sončno in prečudovito vreme,
Ma lepš je to kot sami botanični vrtovi.

Bilo nam je resnično lepo in Hvala vsem, ki so nam omogočili ta izlet.

Pika