Srečanje PD Delo in PD Grafičar na Vršiču,
ki je bilo dne 14. in 15. sept. 2019. Zbrali smo se pri Ruskem carju, kjer smo pričakali planince PD Grafičar iz Zagreba. Po krajšem prijetnem druženju smo se veseli in sproščeni odpeljali proti Kranjski Gori in proti prelazu Vršič, a le do koče na Gozdu. Tu je bilo naše izhodišče za pohod na Mavrinc. Janez in Dado pa sta se odločila za bolj zahteven pohod, in sicer na Prisank. Po cesti smo se spustili do označenega razpotja in do planinske table za Erjavčevo kočo. Nadaljevali smo desno po nemarkirani poti, ki se na koncu proti vrhu bolj strmo vzpenja. Ob poti smo opazili nekaj oznak PP, ki pomenijo pot Planica – Pokljuka. Po dobri uri hoje smo prišli do sedelca med Kumlehovo glavo na levi in Mavrincem na desni. Naša hitra Ani pa je odbrzela pred nami na Kumlehovo glavo in nas potem pričakala na omenjenem sedelcu. Po kratkem in strmem vzponu smo prišli na naš cilj. Mavrinc je 1562 m prijazna in razgledna vzpetina nad Pišnico in vršiško cesto. Je manj znani vrh. Z vrha, na katerem stoji lesen križ in vpisna skrinjica ter prijetna lesena klopca, se nam odprejo čudoviti pogledi na Veliko Ponco, Špik, Škrlatico, Razor, Prisank, Vršič in Malo Mojstrovko. Po vrnitvi smo imeli krajši počitek pri koči na Gozdu. Potem smo se odpeljali na vrh prelaza Vršič, parkirali in se mimo Tičarjevega doma vzpeli do Poštarskega doma – 1725 m, kjer smo prenočili. Na poti je bil enkraten pogled na Prisojnik in Ajdovsko deklico ter v ozadju na Škrlatico. To je ena najlepših umetnin, ki jih je oblikovala narava. Legenda pravi, da je bajeslovno bitje »ajdovska deklica« sinu lovca prerokovala, da bo postal lovec in da bo ustrelil Zlatoroga (beli gams) in z njegovimi rogovi prišel do bajnega bogastva. Druge ajdovske žene so se ob tej prerokbi razjezile in prerokovalko spremenile v skalo. Vršič je s 1611 m najvišji slovenski cestni prelaz, ki povezuje Gorenjsko in Trento. Spomnili smo se tudi na našega prehitro umrlega člana Slava Milosavljevića in se z 1-minutnim molkom poklonili njegovemu spominu. Večer smo zaključili s prepevanjem znanih pesmi. Drugi dan smo se od parkirišča na Vršiču usmerili na označeno pot, ki vodi na Malo Mojstrovko in Sleme. Po krajšem vzponu nas je pot pripeljala do večje skale, na kateri smo opazili napis levo Mala Mojstrovka, mi pa smo nadaljevali naravnost proti Slemenovi Špici. Na desni smo videli stezo k Erjavčevi koči. Po kratkem in bolj strmem vzponu smo prišli na preval Vratca. Nadaljevali smo desno, levo pa je bila oznaka za Hanzova pot na Malo Mojstrovko, kamor sta se zgodaj zjutraj še pred našim odhodom že odpravila Janez in Dado. Po rahlem spustu pot vijuga med skalami in ruševjem. Opazovali smo dolino Male Pišnice in Tamarja. Prišli smo do odcepa, kjer se priključi neoznačena steza skozi Malo Pišnico ter markirana zelo zahtevna pot iz Tamarja skozi Grlo. Ob lepih pogledih na macesne pridemo na pobočje Slemenove Špice. Po kratkem vzponu smo bili že na razglednem in prepadnem vrhu Slemenove Špice – 1911 m. Sleme je najbolj obiskano v jeseni, ko rumenijo macesni. Navdušeni smo opazovali Jalovec, Mojstrovko in Ponce v ozadju ter si za spomin napravili veliko fotografij. Privoščili smo si počitek na kar pretoplem soncu in v družbi številnih ovc. V načrtu smo imeli tudi obisk Ruske cerkvice ali Zelencev (izvir Save Dolinke), vendar zato nismo imeli več časa. Druženje smo zaključili v Žirovnici s skupnim kosilom. Oba dneva smo uživali v naravi ob lepem sončnem vremenu, druženju in dobri volji. Naš Dušan se je spet izkazal z odličnim načrtom, organizacijo srečanja in naročilom »sončnega vremena«.
Stanka