Izlet na Volovjo reber in Kozlek

Tokrat smo se na izlet odpravili brez našega predsednika Dušana, ker je v soboto 17. Marca bil službeno zadržan. Zbralo se nas je 11 izletnikov in dva psa, Pavletov haski in Denisov francoski buldog. S tremi avtomobili smo preko Pivke in Ilirske Bistrice okoli 9. Ure prispeli pod Volovjo reber. Še prej smo si na Lomu privoščili kavico. Anica Kljun nas je vodila najprej na Volovjo reber, da preverimo, če dovolj piha, da bi vetrnice lahko proizvajale elektriko. Pihalo je več kot dovolj, dobro nas je prevetrilo in vsi smo se strinjali, da bi tam lahko postavili vetrnice. Videli pa tudi nismo nobene ptice, ki bi se menda lahko tja zaletavale. Poiskali smo zatišje in tam ob občudovanju pokrajine prvič pomalicali, nekateri pa so z malico nadaljevali še ob povratku do avtomobilov. Nato smo se z avtomobili par kilometrov nazaj zapeljali do poti, ki je vodila k drugemu cilju našega izleta. Tone Zelnik je s svojimi sopotniki zgrešil križišče in skoraj pristal na smučišču Sviščaki. Ostali smo jih na dogovorjenem mestu počakali, na kar smo se skupaj po zanimivi gozdni poti napotili do koče na Kozleku. Pot je potekala čez tri kuclje 994m visoko in bila večinoma posuta z borovimi iglicami. Globoko smo vdihovali zrak borovega gozda in vpijali sončne žarke. Tu je bilo tudi vetra manj. Čez eno uro smo bili pri koči, malo razočarani, ker je bila zaprta. Pojedli in spili smo zadnje zaloge iz nahrbtnika in se odpravili nazaj do avtomobilov. Zaradi toplega vremena in prehojene poti nas je zažejalo, zato smo poiskali prvi bife in se tam tudi poslovili. Hoja ni bila preveč naporna, dan je bil lep, izletniki pa zadovoljni.