IZLET NA TRIGLAVSKA JEZERA

Ker na zadnji seji UO društva ni padel noben predlog za planirani izlet v visokogorje, se nas je 5 planink pod vodstvom Anice Kljun odločilo, da se same odpravimo na izlet in to na Triglavska jezera.
Štartale smo s planine Blato mimo planine Jezero. Od tu naprej sem jaz hodila prvič in že takoj sem bila očarana nad planino Dedno polje, pozneje pa še od vseh lepot, ki jih je nudil ta konec Triglavskega narodnega parka. Na planini Ovčarija, kjer ni nibo nobene ovce na vidiku, pa tudi koče ne, pasle so se samo krave in biki, se je Anica odločila, da gremo do Koče pri Triglavskih jezerih čez Štapce, nazaj pa čez Prode. Srečevali smo veliko tujih pohodnikov, ob koči pri Triglavskih jezerih pa smo naleteli še na večjo skupino tujih tabornikov, kar dokazuje, da so naše gore priljubljen cilj tujih truristov inplanincev. Anica nas je seznanjala z raznimi vrstami rož, ki jih ob poti ni manjkalo in so bile prava paša za naše oči. Vreme je bilo ravno pravšnje, ne prehladno in ne prevroče.
Zagnano smo se vzpenjale, da bi čimprej prišle na cilj. Na vrhu Štapc 1851 m visoko, ko naj bi se začele strmo spuščati proti koči pa nas je zajel močan veter, ki je grozil da bo mene z mojimi 48 kg zalučal v globino. Tudi druge tri planinke (razen Anice) niso bile ravno navdušene nad vetrom in pogledom v strmino pod seboj in bi najraje šle nazaj.Takrat še nismo vedele za vrvi. Anica je šla naprej in nas bodrila, naj se oprimemo vrvi, pa bo šlo.
In res smo se s pomočjo vrvi in klinov srečno spustile po najhujši strmini. Nelagodje pa je bilo takoj poplačano s prekrasnim pogledom na jezera in korajžno smo zakorakale po kamnitem melišču do koče. Zaradi obilnega deževja so bila obrežja jezer poplavljena, tako smo popotniki lahko občudovali svetoče rože pod bistro vodo. Čeprav sem ves čas uživala v gorskem svetu, mi je bila najbolj všeč pot od Koče pri Triglavskih jezerih do Velikega jezera oziroma Ledvice, ki leži na 1839 m. Razen edinstvenega pogleda na bele stene naših visokih očakov in melišča, smo ob poti lahko občudovale planike in vonjala dišeče gorske nageljne, ki jih je bilo res veiko, ša še različnih barv so bili. Starejši dolgoletnih pohodnik nam ja na tej poti kot znamenitost pokazal okamenino v obliki res velike polžje hišice, ki je nastala še v času, ko je tiste predele pokrivala voda. Ob Velikem jezeru smo uživale kratek čas, nato pa se vrnile do koče, pojedle nakaj toplega in se čez Prode napotile nazaj proti avtomobilu na planini Blato. Vmes smo se ustavile ša na Dednem polju, popile kavico in pojedle borovničev štrudelj. Pot do avtomobila se nam je zelo vlekla, noge so se mi po 9 urah hoje že zapletale, vendar sem bila obenem srečna, da se mi je želja videti Triglavska jezera končno uresničila.
Ta izlet mi bo kljub večurni hoji ostal v spominu kot eden najlepših.

Zapisala:
MILICA KEGL