Višarje 2007
Izlet na Višarje 10.6.2007
Od Ljubljane pa tja do Žabnice (Camporoso) smo se zbirali, nas sedemnajst, ki smo se odločili v mešani družbi tako ali drugače povzpeti se na to sveto goro Višarje, visoko
1780 m. Tako smo se tam pod gondolo dobili: predsednik Dušan in sledeči- še en Dušan,Verica, Pavle in Anica, Nečak od Anice, Tone in Andreja, Silva, Mili, Sonja, Darinka, Janez in Deni, Marjetica in Ludvik, in še Ančka.
Količinsko kar vesela družba nasmejanih in veselih, pripravljneih, da preživimo lep sončen dan v objemu gora, obenem pa storimo še nekaj koristnega za svoje telo in obogatimo svoje fizično in duševno počutje.
Nekateri so se iz opravičljivih razlogov odpeljali na vrh z gondolo, ostale pa je Pavle povedel po dokaj strmi božji poti proti vrhu. Anica je hodila zadnja, tako pač je, nekdo mora biti za metlo. Jaz sem hodil spredaj skupaj s Pavletom in Tonetom, v kar hitrem tempu smo kmalu pustili za sabo vse ostale, prehitevali smo tiste, ki so hodili pred nami. Kar dolgo časa smo hodili tako skupaj, pa vendar je prišel čas, ko me je začelo zmanjkovati, kljub moji dobri volji in hotenju, da bi ostal v stiku z njima, sem začel zaostajati, kmalu sem ostal sam s svojimi mislimi in spomini, ko sem pred mnogimi leti hodil na Višarje po progi za smuk pa ni bilo prav nič teško, čeprav je neprimerno bolj strma kot pa tale božja pot. Se pa leta le poznajo, kar je bilo včasih z lahkoto storjeno, je danes z muko pridobljeno, najvažnejše pa je, da danes tudi » ta stari« še damo nekaj od sebe. Pa ne da bi se hvalil, le v tolažbo mi je, ko doživljam, da stva ne teče več tako gladko, kot je tekla včasih. S takim in podobnim razmišljanjem sem premagal zadnje strme kose poti, pa je bilo takoj boljše, ko mi je Marjetica prinesla hladno pivo, pa tudi sendvič mi je pasal. Imenitno se mi je zdelo, da imam nekoga, ki poskrbi za moje dobro počutje. Mislim pa, da smo se dobro počutili prav vsi, ki smo bili tam gori, kajti z ubranimi glasovi je prepeval moški pevski zbor, resda le par pesmi, pa vendar. Nekateri so si ogledali tudi notranjost cerkve in že je prišel čas, ko je bilo treba kreniti nazaj v dolino. Pavle,Tone,oba Dušana in jaz smo se podali v dolino po smuk progi, ostali pa tako, kakor so prišli gor. Pa je bila tudi hoja po smučišču navzdol vse prej kot uživanje in z do konca »telečjimi« nogami sem se primajal v dolino. Ja, ja, priznam, da me je zdajalo in danes dan po turi, imam kar v redu »muskelfiber«, tako, da si bom Višarje kar za nekaj časa zapomnil in prav je tako.
Ludvik
Za povečavo klikni na posamezno sliko