Velika noč, ponekod na Slovenskem tudi vuzem, je najpomembnejši krščanski praznik, spomin na Jezusovo vstajenje dva dni po njegovi mučeniški smrti. Velika noč je za kristjane praznik veselja in upanja, verujejo, da je Jezus s svojim vstajenjem premagal telesno in duhovno smrt ter za vse prinesel upanje, za kristjane pa tudi odpuščanje grehov in upanje na vstajenje po smrti oz. posmrtno življenje v raju. Prav tako je pa velika noč tudi praznik vstajenja narave. Po dolgih, meglenih in brezsolnčnih zimskih dnevih nam zasijejo zopet prvi krepki solnčni žarki, ki ožive in prerode pozimi skoro otrplo telo in zbude tudi naravo iz večmesečnega žalostnega spanja. Praznuje se prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni, in sicer med 22. marcem in 25. aprilom.

Velikonočne tradicije se v veliki meri od države do države ali celo pokrajine razlikujejo. Na cvetno nedeljo v spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem verniki prinesejo v cerkev k blagoslovu »butaro« – povezano zelenje, ki se po izdelavi in sestavi loči od pokrajine do pokrajine Gospodinje se pripravljajo na praznovanje s pripravo tradicionalnih jedi, med katerimi ne smejo manjkati šunka, hren, potica in kruh. Obvezen del velike noči so tudi pirhi, s katerimi imajo veliko veselje zlasti otroci. Pirhe se lahko izdela na zelo različne načine, kar dopušča veliko kreativnosti, z njimi pa so povezane tudi raznorazne igre, kot so trkanje, trkljanje in sekanje pirhov.