Veliki Vrh
Planina Ravne – Veliki vrh
Na lepo sončno soboto v zgodnjih jutranjih urah se nas je osem planincev iz društva odpravilo proti prelazu Črnivec in nato proti Kranjskemu Raku ter Podvolovljeku na Dleskovško planoto. Naš cilj je bil osvojiti Veliki vrh (2110 m) iz planine Ravne, ki leži v Kamniško-Savinjskih Alpah in kjer smo parkirali. Ko smo se pripravljali za pohod, nas je kar zazeblo, saj smo bili na višini 1500 m. Šli smo čez pašnik proti robu planine, kjer stoji pastirska koča. Sledili smo markacijam in se začeli zlagoma vzpenjati. Približno po eni uri nas je pot vodila že med ruševjem. Na razpotju smo opazili oznako za Veliki vrh. Med potjo smo ves čas občudovali gorsko cvetje. Pot se je začela vedno bolj strmo vzpenjati. V vrtači pred strmim meliščem smo tudi opazili še sneg. Prečili smo melišče in za zadnji vzpon pod robom planote smo morali tudi uporabiti roke, saj so bile skale krušljive in se je bilo treba bati zdrsa. Prišli smo najprej na sedlo, travnato planoto med Velikim vrhom in Veliko Zelenico. Najprej smo se levo samo še sprehodili po položnih pobočjih do Velikega vrha, desno pa vodi pot na Veliko Zelenico. Vrh je označen z miniaturno kopijo Aljaževega stolpa. Pri njem je vpisna knjiga in žig. Na vrhu smo uživali v izjemno lepih razgledih po okoliških vrhovih. Pogledi na Ojstrico, Korošico, Planjavo, Raduho, Peco, Veliko planino, Rogatec, Dleskovec in ostale gore so bili navdušujoči. Po malici in slikanju smo se potem spustili nazaj na sedlo in se po travnatem in cvetočem pobočju povzpeli še na Veliko Zelenico (2114 m), ki je najvišji vrh Dleskovške planote. Obstali smo pred prepadom nad Robanovim kotom. Velika Zelenica je čudovit gorski travnik z nešteto cvetja, največ je plahtice in ranjaka. Možic nad prepadom pa označuje vrh. Planinke smo med pohodom pridno nabirale zdravilna zelišča za izdelavo domačega čaja ali kaj bolj močnega.
Vrnili smo se na sedlo in se po krajšem dogovarjanju odločili za zelo strm sestop pod Veliko Zelenico v smeri proti Križevniku in nato do planine Ravne. Bali smo se krušljivih skal, v katere nas je zapeljala Ani. Zaupali smo ji, saj brezpotja zahtevajo dolgoletne izkušnje in ogromno znanja, ki ga tudi ima. Pot je bila neoznačena, pravo brezpotje, kamnita in gručasta. Hoditi smo morali zelo previdno zaradi razgibanega terena in počasi, oprijemati smo se morali skal, paziti na vsak korak, na morebitne pasti in poslušati nasvete tistih, ki so bili prvi. Pot me je zelo spominjala na Raskovec v bohinjskih gorah, ki smo ga osvojili pred koronskim časom. Ves čas smo se bali zdrsa. Tu je bil potreben dober smisel za orientacijo, saj so številne »stezice« lahko varljive in nas lahko privedejo kam drugam od načrtovanega. Vse čestitke naši Ani! S poti smo opazovali tudi bivak v smeri proti Dleskovcu. Kar veliko trme in borbe z ruševjem ter gručastim terenom je bilo potrebno pri sestopu. Ni bilo enostavno, priznam. Prelepi macesni pa so nas spremljali vse do označene poti, ki vodi na Križevnik. Kar oddahnili smo si. Pot od tu dalje do planine Ravne pa se neprenehoma spušča in vzpenja. Ob stezi so številna napajališča, mokrišča in brezna. Pri smerokazu, ki smo ga videli pri vzponu na vrh smo se mi usmerili levo proti pašniku, kjer so se pasle krave in nato proti planini Ravne.
Če imate radi naravo, vas bo Dleskovška planota navdušila. Jeseni pa naj bi bila hoja po številnih macesnovih gajih – zlata pravljica. Skupaj smo hodili 7 ur.
Redko kje so še tako samotne planine. Neobljudenost pa daje planoti poseben čar. Tu ni večjih skupin pohodnikov. Mir je takšen, da se še tišina sliši. Lepo in zanimivo.
Stanka
Za povečavo klikni na posamezno sliko