V E L E B I T

Velebit je posebnost v gorskem svetu. Dviguje se nad obalo Jadranskega morja, njegov glavni greben poteka v smeri severozahod – jugovzhod. Na severu se začne nekako nad Senjem in na jugu konča nad Obrovcem. Velebit je masiv, ki se razteza 140 km v dolžino in 7 do 30 km v širino. Velebit delijo v Severni, Srednji in Južni Velebit.

Kar pomeni Slovencu Triglav, pomeni Hrvatu Velebit. Že v daljni zgodovini so Velebitu posvečali veliko pozornosti. Petar Zoranić je že v 15. stoletju spesnil pesem o Velebitu. Na področju Velebita sta dva narodna parka, nacionalni park Sjeverni Velebit in nacionalni park Paklenica na jugu. Celoten Velebit je poln geomorfoloških zanimivosti. V nepreglednih gozdovih Velebita srečamo tudi medveda in volka. Po vršnih grebenih in ob robovih gozdov srečamo kače, med njimi najbolj strupeno kačo na Hrvaškem, poskoka.

Kako prepoznati poskoka, kaj storiti, ko ga zagledamo, kako se zaščititi pred njegovim res strupenim ugrizom in kako ukrepati, da do ugriza ne pride, je samostojna zgodba, zanimiva zlasti za tiste, ki bi se kdaj podali na Velebit.

Velebit sem dolga leta opazovala le z doline in od daleč, bodisi z jadranske magistrale ali z Like ali s ceste, ki vodi iz Zadra proti Plitvicam. Lep pogled je zlasti na južni del, kjer se dviguje lepo stožčasto oblikovan, najvišji vrh Velebita, Vaganjski vrh (1757 m). Letos se mi je ponudila prilika, ki je nikakor nisem hotela izpustiti iz rok. PD Delo iz Ljubljane in PD Grafičar iz Zagreba sta pobrateni društvi že polnih 37 let. Malce smo se že poznali, saj smo se srečali na Kornatih, na svečani 60 letnici PD Grafičar v Zagrebu ali na občnih zborih PD Delo. Povabili so me, naj se pridružim njihovemu planinskemu pohodu na Velebit.

Srečanje z Zagrebčani je bilo v Baških Oštarijah, nato pa smo z vožnjo z avtobusom nadaljevali skoraj do planinskega doma Ravni Dabar. Dom je v stavbi nekdanje šole, ki je prenehala z delovanjem leta 1970. Otrok preprosto ni bilo več. V okoliških vasicah so ostali le starejši, danes tudi teh ni več. Življenje tod je bilo silno skromno. V dolinah oziroma kotanjah, katerih dno pokriva rodovitna zemlja, so pridelovali zelenjavo in jo nosili prodajat v Karlobag in druge kraje ob obali. Redili so tudi nekaj govedi, več drobnice. Od teh naselij so ostali le zapuščeni in že malce razpadli domovi. Nekaj teh so domačini preuredili v skromna planinska zatočišča. Tudi dom Ravni Dabar je skromno opremljen. V spodnjem delu je kuhinja, kjer si sam kaj pripraviš in skuhaš, in prostorna jedilnica, ki smo jo spremenili v spalnico. V zgornjem delu je en sam prostor s 40 ležišči. Seveda smo s seboj prinesli spalne vreče in hrano. Po prihodu in namestitvi, smo še malce posedeli pred domom in kramljali ter obujali spomine. Kmalu smo legli k počitku, saj so zagrebški planinci obljubili za soboto celodnevno turo oziroma pohod.

V čudovitem jutru se je dolga kolona več kot 40 planincev odvila od doma. Vodnik Dado je bil na čelu, zadaj pa sam predsednik PD Grafičar, Vlado. V dobri uri smo prispeli na Debarsko koso. Od tu se je odprl krasen pogled na otoke, zlasti otok Pag. Dalje nas je pot vodila po Premužičevi stazi. To 57 km dolgo pot, ki vodi vzdolž Velebita, je že leta 1939 trasiral in dal zložiti iz kamenja Premužič. Prečenje Velebita po tej poti je posebno doživetje, saj je pot speljana tako, da obišče vse najbolj značilne točke. Poleg te najbolj popularne poti je po Velebitu speljanih še cela vrsta dobro označenih poti in tudi precej gozdnih cest, ki so bile zgrajene zlasti za potrebe gozdarstva. Po dobri uri smo zapustili Premužičevo stazo in zavili po poti, ki vodi pod Čopin vrhom (1186 m). Na desni smo občudovali Kuk od Visibabe (1160 m). Kuki so posebna poslastica za plezalce. Tudi slovenski alpinisti imajo v tem predelu preplezanih mnogo prvenstvenih smeri. Skala je odlična in ni krušljiva. Naklonina je za dobrega plezalca prava, mestoma celo previsna.

Pot nas je dalje vodila malo gori in malo doli, levo in desno pa so nas v travi pozdravljale mnoge cvetke. Počutili smo se kot v lepo urejenem botaničnem vrtu, le napisne table so manjkale. Na nekatere bolj redke nas je opozoril Dado, na druge pa Vlado. Fotografi so imeli precej dela, saj je bilo treba poslikati potonke, irise, lan, šipek in še velebitsko degenijo. Ta je žal že odcvetala. Je prava redkost celo na Velebitu, našli so jo še na Mosorju. Ima nežne srebrne listke in drobne rumene cvetove.

Po dobrih štirih urah hoje smo stopili na Budakovo brdo (1317 m), kjer nam je Dado končno namenil pol ure počitka. Večina ga je izkoristila za malico in razgledovanje po otokih. Pogled je segal od Dugega otoka do Lošinja. Najbolj viden je bil otok Pag, ki leži najbližje obali. Sonce je neusmiljeno žgalo in velika količina vode, ki smo jo vzeli s seboj, je hitro izginjala v naših grlih. Zapustili smo Budakovo brdo in se del poti vrnili nazaj, nato pa smo se spustili po lepem bukovem gozdu do Ripirovca.

Sledil je vzpon Bačić kuk (1304 m). Ta kuk smo z velikim spoštovanjem ogledovali že z Budakovega sedla in kar malce dvomili, ali nam bo uspelo povzpeti se na vrh. Vzpon je bil najprej po gozdu, zadnji del pa je vodil po nekakšnem skrotju do stene, ki je bila opremljena z jeklenico. Ta sicer ni pritrjena kot smo je navajeni v naših gorah, a je kljub temu dobro služila svojemu namenu. Vrh ni prostoren, le za kakih 10 planincev. Tako smo se na Bačić kuk vzpenjali v manjših skupinah. Sestopili smo proti Bačić Dulibi in sicer sta v vršnem delu nameščeni dve pravi aluminijasti lestvi. Z precej strahospoštovanja smo sestopili in nadaljevali po strmem že malce poraslem grušču. Kolona se je močno raztegnila in v Došen Dulibi smo končno prišli do planinskega zavetišča. Mislim, da smo izpraznili vse zaloge pijače, ki sta jo prijazna domačina imela pripravljeno za mimoidoče planince. Sledila je še pot, ki ni imela vzponov in spustov in po skoraj 10 urah smo se vrnili v izhodišče, k planinskemu domu Ravni Dabar.

Tisti, ki niso šli na pohod, niso lenarili. Enega jagenjčka so pripravili v obari, ki se je prilegel bolj kot tisti drugi, ki so ga spekli na ražnju. Utrujenost je hitro minila. Posedanje pri mizah pred domom se je zavleklo pozno v noč. Bilo je prav romantično, na mizah so gorele sveče in na nebu so žarele zvezde. Zagrebčani so improvizirali glasbeno spremljavo in lepe dalmatinske pesmi, ki smo jih znali vsi, so preplavile tišino okoliških gozdov. Bil je tudi protokolarni del tega druženja, kratki nagovori obeh predsednikov PD Grafičar in PD Delo. Kot predsednica MDO PD Ljubljane sem dobila svoji dve minuti. Okrog polnoči smo se tiho spravili spat, saj nas je v nedeljo čakal nov pohod.

Zjutraj smo pospravili dom in se podali peš do avtobusov. Odpeljali smo se v Baške Oštarije in se podali še na Veliki Sadikovac (1286 m). Tudi s tega vrha je bil čudovit razgled tako na Liko kot na otoke. Ob povratku smo tokrat občudovali lilije, ki so bile rumene barve. V Baške Oštarije smo se vrnili kar po smučišču. Ta krožna pot je vodila po lepih bukovih gozdovih in tratah polnih planinskega cvetja. Odpeljali smo se še do Prpe, prijazne planinske postojanke. Vlado Prpa nam je opisal nekaj značilnosti poskoka, najbolj strupene kače na Velebitu.

Sledilo je slovo od prijaznih gostiteljev. Kar težko je bilo, saj se mnogi poznajo in prijateljujejo že več kot četrt stoletja. Dogovorili smo se še za skupen postanek ob avtocesti severno od predora Kapela. Od slovesu smo si rekli na svidenje v septembru na Vršiču. Tokrat bodo gostitelji planinci PD Delo.

Marinka Koželj Stepic




PD DELO IN PD GRAFIČAR NA VELEBITU

PD Delo iz Ljubljane in PD Grafičar iz Zagreba se družita že polnih 37 let. Leta 1972 so takratni člani obeh društev na Govejku podpisali listino o pobratenju. Prijetno druženje planincev obeh društev je potekalo že kako leto prej.

Druženje se je sprva odvijalo v ugodnih razmerah, saj je bilo takrat kar precej slovenskih planinskih društev pobratenih z društvi bivših jugoslovanskih republik. Takrat ni bilo nobenih ovir pri organizaciji množično obiskanih planinskih pohodov in prijateljskih srečanj. A časi so spremenili. Pojavile so se državne meje, ki so onemogočile možnost planinskih pohodov vzdolž, nekoč odprtih republiških meja. Mnoga pobratenja so po letu 1991 zamrla. Druženje med člani PD Delo in PD Grafičar je ostalo. Tudi v najbolj neprijetnih časih vojne na Hrvaškem so se srečevali in družili. Vsako leto so pripravili dva planinska pohoda in dve družabni srečanji.

Letošnje pomladno srečanje so pripravili člani PD Grafičar na Velebitu. Člani PD Delo in njihovi prijatelji so se sešli s člani PD Grafičar pred hotelom Velebno v Baških Oštarijah. Srečanje je bilo zelo prisrčno, saj se večina članov pozna že dolgo vrsto let. Vožnjo so nadaljevali skoraj do planinskega doma Ravni Dabar (723 m). Po namestitvi v skromnem a prijetnem domu so večer preživeli v prijetnem klepetu in obujanju spominov. Prekmalu je bilo treba k počitku, saj jih je v soboto čakal dolg pohod.

V čudovito sončnem jutru se je od doma vila dolga kolona planincev. Vzpeli so se na Debarsko koso, nato nadaljevali pot proti zahodu delno po znani Premužičevi stazi. Obšli so kuk pri Visibabi in po skoraj štirih urah hoje stopili na vrh Budakovo brdo (1317 m). Spotoma so občudovali bujno cvetje, po katerem slovi osrednji del Velebita. Bilo je, kot da hodijo po botaničnem vrtu, le napisnih tablic ni bilo. Ne le ogledovali, temveč tudi pogosto fotografirali so potonike, lilije, irise, lan, šipek in še marsikaj. Videli so tudi endemično rastlinico, velebitsko degenijo, ki pa je žal že odcvetala. Ne le pogled na trate, tudi razgled je bil čudovit. Pogled je segal daleč po otokih, od Dugega otoka tja do Lošinja. Seveda je bil najbolj prepoznaven otok Pag. Po daljšem postanku na vrhu so se spustili v dol in nato vzpeli na Bačić kuk (1304 m). Na sam vrh sta se vzpeli dve manjši skupinici, saj je na vrhu prostora le za 10 planincev. Ostali so počakali malo pod vrhom. Sledil je kar malce vznemirljiv spust, delno po dveh aluminijastih lestvah, delno po strmem grušču do Došen Dulibe. Pri manjši planinski postojanki so se odžejali in se po skoraj 10 urah hoje vrnili nazaj na izhodišče, do doma Ravni Dabar.

Nekaj planincev iz obeh društev ni šlo na pohod, vendar niso lenarili. Za vse so pripravili krasno večerjo. Enega jagenjčka so pripravili v obari, drugega pa spretno vrteli nad ognjem, da je bil lepo zapečen. Kljub dolgi turi so še dolgo v noč skupaj prepevali pesmi in uživali v prijetnem druženju.

V nedeljo so zapustili dom Ravni Dabar in se odpeljali do hotela Velebno in se podali še na eno nepozabno turo. Šli so na krožno pot na Veli Sadikovac (1286 m). Tudi tu ni manjkalo čudovitega cvetja in razgledov. Po povratku so se vsi skupaj odpeljali do planinskega doma Prpa. Vladimir Prpa jim je kratko predstavil osrednji del Velebita in njegove značilnosti. Marsikaj je povedal tudi o poskoku, najbolj strupeni kači na Velebitu in še marsičem.

Čas je hitro mineval in treba se bilo posloviti. Proti večeru sta avtobusa le odpeljala z Baških Oštarij proti Gospiču. Na počivališču pri predoru Kapela je bilo dokončno slovo. Naslednje planinsko srečanje bo v septembru na Vršiču. Takrat bodo gostitelji člani PD Delo.

Marinka Koželj Stepic