MARATONKE
Ponedeljek, 12.9.11:
V dopoldanskem času me pokliče Deni in navihano vpraša ali sem za akcijo.
Že dolgo jo namreč nagovarjam, da je že skrajni čas za obisk kakšne manjše
Gore (hoje do 2h)
Odgovorim ji: »Seveda. Kdaj pa jaz nisem za akcijo«.
Toda…kar naslednji dan pohod na Triglav??
No ja, kaj pa čem, kar sem rekla sem rekla. Do Vodnikove koče bom pa že prišla.

Torek, 13.9.11:

Ob 4.55h, ko se sonček še ni prikazal in, ko se večina ljudi že odpravlja v službo, me v Mengšu »pobereta« Deni in Ani. Odpeljemo se proti Rudnem polju
Točno ob 6.10h pa korajžno proti Vodnikovi koči. Že v naprej jima povem,
da sem brez kondicije in da ne bosta razočarani, ko jih bom počakala kar pri Vodnikovi
Koči.
Vendar pohod do koče je bil fantastičen, noge so kar šle, no sapa malo manj, ampak
lepote gora so pretehtale vso utrujenost. Šlo je kar gladko, pa sem pogumno rekla »No pa grem še do Kredarice« na poti mi je sapa že malo nagajala. Skoncentrirano sem zrla v tla in pazila na vsak korak, pri koči sem že pozabila na sapo in težke noge ter veselo spraševala ali smo osvojile Kredarico v roku, katerega smo si zadale. Po kratki pavzi sem že kar samozavestno priganjala Deni in Ani, da se povzpnemo še na vrh Triglava. Žarela sem od zadovoljstva ob doseženem cilju, vreme pa me je še dodatno osrečilo, saj je bil razgled na sosednje vrhove jasen in prečudovit (katere hribe smo občudovale pa naj pove kar Ani ).

Gore, družba, vreme in moje pridne nogice so mi res polepšale dan in še kakšen mesec, zato sem resnično vesela za izlet in hvaležna Deni in Ani. Upam, da me kmalu spet povabita v gore, no na kakšen manjši vrh, saj 12h hoje je bilo res pretirano, pa vendar čudovito.

Ja, za tak izlet si je potrebno res vzeti najmanj dva ali tri dni, da si lahko ogledaš ali obiščeš še kakšen bližji vrh. Ob doseženem cilju pa je bila pika na i še izjava treh očarljivih planincev, ki so nas poimenovali kar »maratonke«.

Za čudovit izlet sem se hotela oddolžiti Deni in Ani s kremšnitami na Bledu, pa smo imele
smolo, saj smo na Bled prišle šele ob 21h, ko so slaščičarne že žal zaprte.

Sreda,14.9.11:
Moje nogice so preživele noč. Malo bolijo, stopnice navzdol so sovražnice št.1.

Četrtek 15.9.11:
Čakam na telefonski klic. Kam smo že rekle da gremo? Na Jošt?

Alenka Šinkovec – Trmasta Porentovka