TOSC
Julijski izlet po programu PD Delo

Toplo poletno jutro smo se tri gospe odpravile proti Pokljuki. Avto smo parkirale na planini Praprotnica in odšle do Uskovnice, kjer nas je ustavilo opozorilo v več jezikih: Pot je zaprta. Vedele smo, da je zaprta zaradi skalnega podora nekje pred Vodnikovim domom na Velem polju, zato smo se brez skrbi začele vzpenjati proti našemu 2275 m visokemu Toscu. Pot je speljana po gozdnih pobočjih okrog Slemena proti planini Tosc. Na tej planini so se še pred leti videli ostanki minulih obdobij pastirskega in planšarskega življenja, sedaj pa je vse prerasla trava in pogačice. Prečkale smo pot, ki pelje s Pokljuke do Vodnikovega doma in naprej proti Triglavu. Kar veliko planincev je hodilo po njej, nevem ali so šli na ogled podora in potem nazaj, ali so plezali čez in niso upoštevali opozorilnih tabel. Vzpenjale smo se po strmih travnatih pobočjih Tosca in se večkrat ustavile, ker sta dve gospe navdušeno fotografirali rožice in vrhove okrog in okrog.
Srečale smo veliko obiskovalcev Tosca, kar nekaj se jih je pohvalilo, da so prehodili pot s Pokljuke na Viševnik, Mali Draški vrh, Veliki Draški vrh in čez Tosc nazaj na Pokljuko. Na vrhu smo občudovale razgled na Triglav in ostale vrhove, koči Planika in Kredarica sta bili kot na dlani, hranile smo kavke in malo poležavale na prijetnem soncu. Sestop s Tosca je bil zelo počasen, ker je eno gospo bolelo koleno, druga pa je imela krče v nogi. Pri pastirju na planini Konjščica smo spile čaj, boleče koleno pa je bilo namazano z borovim mazilom in konjsko mastjo. Na poti do avta nas je zadržala še čreda osemdesetih krav in telet, ki so jo kmetje gnali iz doline na pašo na Konjščico. Na Bledu smo si po lepem, uspešnem in dolgem dnevu privoščile kremne rezine. Potem smo se vključile v kolono počasi vozečih in stoječih avtomobilov proti Ljubljani.
Ne bom napisala, koliko ur smo porabile za pot Ljubljana-Tosc-Ljubljana.

Ana