Stol (1673 m)
Stol je najvišji vrh slovenskega dela pogorja, ki se razteza od Soške doline med Kobaridom in Breginjem ter Žago do reke Tilment v Beneški Sloveniji. Pogorje je pravzaprav 34 km dolgo sleme, ki je najdaljše v Julijskih Alpah. Južno pobočje je bolj strmo in povečini golo, medtem ko je severno bolj položno in poraslo z gozdom, vrhnji del pa je travnat in primeren za pašo. Vmes je nekaj planin, med katerimi je največja Božca (1360 m). Pomembni vrhovi so še Veliki Muzec (1630 m), Mali Muzec (1612 m), Mali vrh (1405 m) in Baba (772 m). S Stola (domačini mu pravijo Stu) je izredno širok razgled na vse strani. Na severu vidimo Kanin, Rombon, Mangart, Jalovec, proti vzhodu Krn in Triglav, proti jugu Matajur, potem pa seže pogled do Breginja in prek obširne furlanske nižine do Tržaškega zaliva, proti zahodu pa k že omenjenim vrhovom Veliki in Mali Muzec, Mali vrh, Baba, onstran državne meje pa h Karnijskim Alpam in Dolomitom. Vzporedno s Stolom, le na drugi strani Soče, se razteza greben Polovnika, po katerem je v prvi svetovni vojni potekala frontna linija. Na drugi strani Soče je z značilno strmo obliko lepo viden Svinjak, ki naj bi se prvotno imenoval Sovnjak.
Tokratnega izleta smo se udeležili Dušan kot vodja, Bojan, Ančka, Mira in Stanka. Peljali smo se čez državno mejo proti Predelu, Logu pod Mangartom in nato Bovcu. Nadaljevali smo proti Kobaridu in v vasi Žaga zavili na cesto proti nekdanjemu mejnemu prehodu Učja. Tik pred prehodom smo sprva spregledali ožjo cesto, ki pelje na Stol. Najprej je asfaltirana, potem pa po kakšnem kilometru postane luknjasta in makadamska. Cesta je na nekaterih mestih močno načeta, zato je moral Dušan zelo paziti, da nismo udarili v jame. Pripeljemo se lahko vse do planine Božca, kjer se pasejo krave in drobnica, vendar smo se mi odločili parkirati pri lovski koči. Do planine in istoimenskega prelaza smo nato potrebovali približno pol ure. Na vrhu prelaza je na drugo stran speljana slabša makadamska cesta, ki povezuje Breginjski kot in je privlačna za gorske kolesarje. Na planini nas je markacija usmerila desno na greben. Pot poteka nekaj časa po južni, nato po severni strani. Ko smo šli mimo lovske opazovalnice, smo se začeli bolj strmo vzpenjali ob visokih travah, med skalami in koreninami ter kmalu daleč pred seboj zagledali anteno na vrhu Stola. Ob stezi smo opazili tudi rastišče divjega klinčka (nageljčka), ki nas je navdušil s svojim omamnim vonjem. S planine do vrha smo potrebovali dobro uro hoda.
Po krajšem postanku na vrhu smo dobro razpoloženi občudovali vse to opisano kraljestvo naših prelepih gora. Naša Ančka je celo videla avto, ki naj bi se vzpenjal na Kaninsko pobočje. Po obilici smeha smo ji razložili, da je to le panoramsko letalo, ki vzleta z letališča Bovec. Kar nekaj smo jih kasneje še opazili. Videli smo tudi jadralne letalce, saj sta Stol in prelaz Božca njihova priljubljena točka. Ob povratku sta se zelo lepo videli tudi koča na Mangartskem sedlu in planinska koča doma Petra Skalarja na Kaninu, ki sta bili obsijani s soncem in zato toliko bolj vidni. Ustavili smo se tudi na planini Božca, si ogledali njihovo sirarno in kupili tudi njihov odličen sir, ki je znan po tem, da je izdelan iz približno 70 % kravjega in 30 % kozjega mleka. Ob povratku do avta smo še srečevali pridne in vztrajne gorske kolesarje, ki so se vzpenjali proti Stolu.
Pohod nam bo ostal v lepem spominu, saj so bili izpolnjeni vsi pogoji za odličen izlet. Na koncu smo se zahvalili še Dušanu za odlično in varno vožnjo.

Stanka