Smokuški vrh 1122m
Zbralo se nas je devet članov našega društva. Odpravili smo se na Smokuški vrh, ki je 1122 m visok hrib nad Begunjami na Gorenjskem, katerega pravo ime je menda Vrh Peči. Z osebnimi avtomobili smo se odpeljali do Begunj. Parkirali smo na označenem parkirišču v središču vasi pri pošti, od koder se je lepo videla cerkev sv. Petra. S parkirišča smo krenili levo in kmalu opazili oznako in stezo, ki vodi ob ograji preko travnikov v gozd. Začeli smo se počasi vzpenjati po ves čas lepo markirani poti- Petrovi poti. Pot se nadaljuje bolj ali manj strmo v gozd. Večkrat jo presekajo ostale steze, ki tudi vodijo proti vrhu. Mi smo se držali Petrove poti, označene z modro markacijo, na kateri je narisan zlati ključ sv. Petra. Ob poti na razgledni točki nas je pričakala klopca, a mi smo kar nadaljevali in kmalu ob robu gozda zagledali lepo poslikano kapelico. Po nekaj minutah smo zagledali že cerkev sv. Petra, ki je na razglednem hribu na višini 839 m. Nadaljevali smo do vzletišča za jadralne padalce, kjer je bil spet lep razgled, se za krajši čas ustavili in se fotografirali. Nismo bili razočarani, saj nas je jasno, sončno in malo vetrovno vreme bogato nagradilo. Naužili smo se lepih razgledov. Pogledi ob vsej poti, ki se odstirajo, nam ves čas kradejo pozornost. Za trenutek se ustaviš in globoko vdihneš. Od cerkve smo nadaljevali po poti do Sankaške koče na višini 867 m. Na leseni terasi smo uživali v veličastnem razgledu. Nad kočo se začne steza že strmo vzpenjati. Strmina nato popusti in prišli smo do lepo urejene lovske koče. Po postanku in spet lepih razgledih smo se vzpenjali v gozd. Pod vrhom je bila pot malo poledenela in smo morali biti bolj pozorni. Vrh je nad strmo skalnato steno, ki je vidna tudi iz doline. Na klopci smo se odpočili in spet smo bili bogato nagrajeni z lepimi razgledi. Na Smokuškem vrhu so razgledne klopce nad prepadno stranjo. Opazovali smo pred seboj pogorje Jelovice, Bohinjske gore, Julijske Alpe s Triglavom v dolini pa tudi Blejsko jezero. Za nami se je videl Stol, Begunjščica in ostali vrhovi. Na vrh se pride tudi po daljši grebenski poti iz doline Završnice. Vračali smo se proti Sankaški koči, ki je bila odprta in nam je nudila toplo zavetje. V dolino smo se spuščali po drugi bolj strmi poti in občudovali številne cvetoče telohe. Izlet je bil zanimiv, saj večina še ni bila tu. Zadovoljni smo bili, ker smo bili na vrhu. Uživali smo v naravi in dobri volji. Prijetno utrujeni smo še poklepetali in se družili pri brunarici v vasi.
Stanka