Veliki Raskovec 1967 m
1. avg. 2020 smo se Ani, Pavle, Janez, Milena, Marjan in Stanka zbrali in se odpeljali proti Bohinjski Bistrici. Za naseljem Laški Rovt smo zavili proti našemu cilju, to je bil Veliki Raskovec. Je razgledna gora, med bolj znano Rodico in Črno prstjo. Pot do tja je precej dolga. Cesta se stalno vzpenja in vijuga. Od parkirišča za planino Suha smo nadaljevali levo do konca ceste na parkirišče. Opazili smo manjši možic in stezo. Počasi smo se začeli vzpenjati v gozd proti planini Poljana. Pot so nam prekrižala tudi obširna gozdarska dela, žičnica, poseki smrek, vej, skal, tako da smo morali upočasniti hojo in večkrat iskati pot za nadaljevanje po stezi. Prispeli smo do pravljično lepe planine Poljana. Pričakovali smo, da se bo pasla živina, vendar je bila planina prazna. Krajši počitek pri pastirski koči nam je bil potreben. Pred seboj smo opazovali severno skalnato steno Velikega Raskovca, na katerega smo bili namenjeni. Videli smo stezo, ki se je vila v ruševje. Pot nekajkrat preide v neprehodno ruševje, skale ali gručnata melišča s travo. Nekajkrat nismo več našli in videli prehoda. Po občutku smo se skoraj direktno vzpenjali po brezpotju na vrh. Previdni smo morali biti pri iskanju oprijemov, saj so bile skale dostikrat majave, vlažne, ruševje pa gosto. Večkrat smo občudovali različno planinsko cvetje in predvsem številne planinke ali očnice. Planinka je simbol gora, planinskega rastlinstva in planincev. Je ogrožena rastlina, ki se nahaja predvsem na skalnih razpokah v visokogorju ter je prva z zakonom zavarovana rastlina pri nas. Srečna sem, da sem jih lahko občudovala in poslikala. Ko smo prišli do grebena pod Velikim Raskovcem smo si kar oddahnili, saj smo bili tedaj na markirani poti, transverzali, ki vodi od Črne prsti do Rodice. Greben naprej desno in višje proti Raskovcu, pa je bil strm in že kar malo prepaden. Kar nekajkrat so se pripodile goste megle iz primorske strani in nas zaobjele, da nismo nič videli. Vrh je nad strmo skalnato steno in velikim meliščem nad severnim delom. Pod vrhom na manjšem sedelcu smo se odpočili. Uživali smo v lepih toda malo meglenih razgledih ter pogledih na Julijce, na Triglav, Vogel, Rodico, Črno prst in Karavanke. Je bolj malo obiskan vrh in na njem ni žiga. Ta del je neverjetno miren, samoten in divji. Mali Raskovec pa je sosednji nižji vrh. Ves naš trud je bil bogato poplačan z opazovanjem nepozabnega razkošja alpskega cvetja in z razgledi po naših vršacih. Zaradi megle pa žal ni bilo razgledov proti Primorski. Vračali in spuščali smo se po drugem še bolj strmem področju in melišču severnega dela gore proti planini Poljana. Rušje je zopet bilo videti neprehodno, a so se nekako dobili prehodi. Spust je bil vseskozi po orientacijsko zelo zahtevnem terenu. Ponekod smo po vseh štirih grabili za bujno rastlinje, rušje in majave skale. Nekateri so postajali že pravi brezpotni mojstri, saj so vedno našli pot skozi nepregledne in predvsem neprehodna prostrana ruševja in varen prehod skozi melišča. To je bil zelo naporen vzpon in spust po brezpotju ter sem ter tja tudi plezalno zahteven pohod. Utrujeni smo se še ustavili in poklepetali na planini Poljana z dvema iskalcema in raziskovalcema podzemnih jam, ki sta nam veliko razložila o številnih jamah na tistem področju. Izlet je bil zanimiv, saj nihče še ni bil tam. Zadovoljni smo bili, da smo bili na vrhu. Uživali smo v naravi in dobri volji. Tale avantura nas je kar utrudila. Pokrajina tam je samotna in divja in kar ne moremo verjeti, v kaj smo se spustili.
Stanka