Izola – Izola
Tako zgodaj pa že dolgo ne! Kaj je bolj zgodnje od zgodnjega? Izlet s planinci Dela!

Bilo je na cvetno nedeljo, sredi noči. Prvi ptiči so začeli zaspano odpirati kljune, ko smo se zbrali na našem običajnem zbornem mestu pred tovornim vhodom (TV – legenda za našo spletno stran) pred tiskarno Delo. Tu je že čakal naš vestni vodič Bojan, ki ga je kar malo stiskalo, da bo zopet šel sam. Pa smo se v poslednji minuti nakapljali še Pavle z Ano, tokrat tudi naš (še \”tovariš predsednik\”) Dušan z Verico, ter penzionerska sekcija: Deni in Miro. Posedli smo v avta ter zapeljali na avtocesto proti morju. Med potjo smo pobrali še Robija s punco.
Kmalu se pripeljemo v Izolo, kjer parkiramo pred diskom \”Harem\”. Nikjer nikogar, kaj šele kakšne odaliske. Preobujemo se v planinske salonarje, ter vzamemo pohodne palice, ter na pot po P poti. Ta pot je bivša trasa ozkotirne železnice, katera je vozila iz Trsta prek Izole do Poreča na Hrvaško in je bila med vojnama ukinjena. Sedaj je pretežni del te proge prenovljen v tekaško, oziroma kolesarsko stezo.
Kmalu smo prišli do prvega tunela. Lepo je razsvetljen, zidan iz kamna. Med kramljanjem (\”šimfati\” ne smemo, saj je tovariš predsednik z nami), nas pot vodi med nasadi cvetočih breskev in češenj. Čuti se vpliv mediterana, pomlad se tu že bolj čuti kot pri nas v Ljubljani. Vreme oblačno, ni prave vročine, a nam je vseeno; zaradi pospešene hoje postane prijetno toplo. Kljub še vedno rani uri, nas v Strunjanski dolini dohiti (in prehiti) kar veliko tekačev in kolesarjev, skoraj dren, kot včasih pred Namo. Domačinov pa ni videti, izgleda da so še vedno v \”flikah\”. Kmalu pridemo do drugega, daljšega tunela, skozi katerega se dvignemo nad Portorož, nato pa se spustimo mimo Avditorija.
Takoj se občuti, da je to turistično mesto. Mladine še ni, nekaj mladih mamic z otroki, pa tudi nekaj takih pohodnikov, kot smo mi. Kljub cvetni nedelji se kar gradi – obnavljajo skoraj na vsakem vogalu.
Pot nadaljujemo ob morju mimo skladišč soli proti Piranu. Nekdo od naših nekaj \”jamra\”, da bi sladoled, a naše vodstvo noče nič ne slišati o kakšnem počitku. Robi pravi: \”Še malo, bomo počivali tam na tistih klopcah.\” Pa tiste klopce niso bile v redu. Gremo še kar naprej, pa naprej… mimo Bernardina. In se nas usmili šele prav na začetku Pirana. Lep lokalček, naročimo kofetke, za \”ostalo\” pa ni treba, da veste\”. Ana omeni: \”Naša prijateljica planinka Mary bi šla z nami, pa ima nek babji žur v Piranu. Bog ve, kje je?\” V tistem pa Deni pokliče med mimoidoče: \”Mery!\” . In bila je prav ta naša Mery. Tudi ona: \”Juhej, a ste res vi?\” Pa pozdravljanje, kot da bi se srečali po dolgem času v Afriki. In v splošno veselje nas časti z naročilom, tako, da smo ji podelili naziv častnega mecena (sponzorja društva – tega sicer še ne ve). Sedaj se društva lahko preživljajo edino z dotacijami, od države ni več nič, samo navodila o prijavi, pa kakšen davek bomo še dobili.
Po takem dopingu pridemo k sebi, zasrbijo nas podplati, pa naprej še malo za dušo. Povzpnemo se na ploščad pred Piransko cerkvijo, nekateri si ogledamo še notranjost. Nikoli ne veš, kaj ti lahko prav pride. Še pogled preko ograje (kakšna višina!) proti Savudriji in Trstu, žal razgled ni najboljši, ter po obalni poti proti Fijesi in Strunjanu. Pavleta vedno nese naprej, vedno je med prvimi, da zadnji komaj pihamo. Danes je še huje, je kot turist, brez nahrbtnika. Tu je obala posuta z ogromno kamenja, in ga strateško prepričamo, da bi bil kak primerek lep spomin na današnji izlet. Zato dobi za pred novo hišo dva kar velika \”cegla\”, ter še skoraj poln nahrbnik kamenja. Čeprav je natovorjen, ga še vedno nese naprej, toda za nas je vseeno bolje.
Kmalu pridemo do Strunjanskih solin. So bolj slabo vzdrževane, ali pa še ni prave sezone. Vidijo se še bazeni , kjer so \”pridelovali\” sol. Mimo turističnega naselja ponovno v hrib, na 116 m visok hrib Ronek. Tudi od tu je bolj slab razgled, čeprav je menda tu najvišji vrh obale (da ne bo kdo mislil, da smo samo po ravnem hodili). Kar naenkrat se pojavijo rumeno-rdeče markacije, kar pomeni, da smo na poti E-6. Postanem kar važen, da sem prehodil vsaj del te, včasih še veliko bolj slavne peš poti: od Baltika do Jadrana.
\”Zadiši \” po bencinu in že smo pri \”Haremu\” in naših avtomobilih. Čeprav je bila pot večinoma po asfaltu, ter nekaj makadama, je bilo kar prehitro konec izleta. Po svoje pa zanimiva, saj se običajno čez te kraje samo peljemo, ter sploh ne vemo kako izgleda pokrajina izven ceste. Seveda, prekmalu smo začeli. Zopet se preoblečemo, tokrat v \”civilno\” opravo. Gremo še po izgubljeno energijo v prima gostilno, kjer nas Dušan časti za svoj rojstni dan. Mi pa njemu: \”Na zdravje, pa še veliko izletov po hribih in dolinah\”!
PS
Morje je še vedno slano in mokro, ter trenutno hladno.

Muc Vladimir