Posočje z PD Grafičar
Posočje s PD Grafičar
Še en izlet, kjer sem hodila več kot sem nameravala in mislila, da zmorem, ter bila na koncu vesela in ponosna nase. Pa pojdimo od začetka.
V soboto, 9. 9. 2023, se nas je 18 planincev PD Delo med 10. in pol 11. uro zbralo v Tolminu, kjer smo ob kavi počakali na 26 prijateljev iz PD Grafičar, ki so prispeli malo po enajsti. Kar takoj nismo mogli naprej. Zagrebčani so imeli hitro na cesti zvočnik z slovensko narodnozabavno glasbo in v veselem vzdušju smo se pozdravili, nekateri pa so “izkoristili gužvo” za obisk stranišča. Malo pred poldnevom nam je uspel odhod proti pogorju Kolovrat, ki se nahaja od Livka do Kambreškega, kamor smo odvijugali v strnjeni, počasni koloni. Najprej smo se sprehodili po muzeju na prostem, o katerem je več napisal Marjan. Potem se nas je večina po grebenu, ki ponuja čudovite razglede na nekdanje bojišče soške fronte, od Kaninskega in Krnskega pogorja do Furlanske nižine, po delu Poti miru odpravila proti Kuku, s 1243 m najvišjemu vrhu Kolovrata. Pot nas je v različnih tempih vodila dol in gor in dol in gor in dol in gor … čez lepe travnate hribčke, nekatere vzorno pokošene, druge od lačnih merjascev razrite, vse pa lepo dišeče in blagodejne očem. Vroč zgodnje jesenski dan in vsi vzpon(čk)i so naredili svoje, tako da me je pod vrhom Kuka imelo, da bi splezala v napajalno kad na ovčji paši, na vrhu pa si je mojo dosmrtno hvaležnost prislužil “Grafičarec”, ki mi je odstopil mrzlo pivo. Pot navzdol je bila na srečo krajša, saj so tisti, ki se za valovito stezo niso odločili, prestavili prevozna sredstva tik pod Kuk.
/Poskusi na hitro trikrat izreči zadnje tri besede./
Pred odhodom so prišle na vrsto domače dobrote, v tekočem in trdnem agregatnem stanju, tako da se je dalo prenesti vožnjo do Soče (pri odcepu za Lepeno). Tam smo si privoščili kratek postanek in (nekateri) hlajenje nog, dokler nismo nadaljevali do Doma dr. Klementa Juga v Lepeni, kjer so na nas čakale postelje in večerja. Po odlični obari in domačih slaščicah – naše planinke so se zopet res izkazale – sta nas nagovorila oba predsednika, potem pa se je druženje prestavilo pred dom. Če je bilo to, da je hitro zmanjkalo mrzlega piva in je bila brezžična internetna povezava preslaba za predvajanje glasbenih želja, taktika, da nas zgodaj spravijo v postelje, je odlično uspela.
V nedeljo zjutraj sem bila v izvidnici, ki se je že pred 7. uro odpravila na spodnjo postajo krožno-kabinske žičnice oz. gondole v nakup številnih kart za prevoz, ki nam je v pol ure omogočil vzpon na 2202 m (ca. 1750 m višinske razlike). Ob 8. uri so se na ta nenaporen vzpon podali prvi štirje planinci in do 9. ure smo bili nad D postajo kaninske žičnice zbrani že vsi udeleženci izleta. Zaradi časovnih omejitev smo odpovedali vzpon na Visoki Kanin in se razdelili na dve skupini. Ena je načrtovala lažjo pot proti Prestreljeniškemu oknu, druga pa se je odpravila proti 2287 m visokemu Sedlu. Tam je spet razpadla na dve skupini: ena je šla po ferati proti oknu, druga proti vrhu 2499 m visokega Prestreljenika.
Prestreljenik je dobil ime ravno po svojem spektakularnem oknu, saj je stena kot prestreljena. O nastanku okna sem našla dve legendi. V obeh nastopa Hudič, le da se je po prvi zaletel v skale, ker je bežal pred domačini, “ravbšici”, po drugi pa, ker je želel premagati Sveto Marijo, s katero je stavil, kdo bo prej na Sveti gori. Po obeh legendah je Hudič preživel, stavo pa je dobila Marija. In obe legendi sta bolj zanimivi kot dolgočasno, geološko dejstvo, da je okno nastalo s preperevanjem skalnega oboka.
Če se vrnem k našim pohodniškim skupinam, moram priznati, da ne sledim dobro, koliko jih je bilo in kje so se pojale: na ferati, pod ferato, malo tu – malo tam … Jaz sem bila v skupini, ki je šla na vrh Prestreljenika, in jaz sem na vrh prišla okrog 10. ure. Na vrhu nas je bilo 6 članov PD Delo in 9 članov PD Grafičar. Ob spustu smo spet ubirali različne poti. Večina nas je prišla do okna ali vsaj v bližino le-tega, le da nas je šlo 5 Slovencev po ferati, Hrvate pa smo srečali malo nižje. Očitno smo Kanin z okolico prečesali po dolgem in počez in kljub razpadanju na manjše skupine ali celo samotne pohodnike, smo se vsi srečno vrnili k D postaji kaninske žičnice. Jaz malo po poldnevu. Privoščila sem si, po mojem mnenju, zaslužen počitek v senci in mrzlo pivo. Ob 13. uri smo imeli obvezen “fotošuting”, potem pa smo se začeli spuščati v dolino. Z gondolami, seveda. Menda smo imeli srečo, da smo se lahko še peljali, saj naj bi kaninsko kabinsko žičnico zaradi potrebne prenove kmalu zaprli. Morda je bila sreča tudi v tem, da smo se varno pripeljali tako gor kot dol.
Iz Bovca smo se odpeljali v okrepčevalnico pri Tolminskih koritih, kjer smo se najedli okusnih postrvi ali pa bolj kopenskih mesnin. Po izmenjavi pozdravov in obljub o skorajšnjem snidenju smo se ob 17h poslovili.
Hvala vsem za družbo, pogovore, smehe in nasmehe … do naslednjič.
Polona
Prvi sklop Fotk
Klik na sliko za ogled galerije
Srečanja z Grafičarji in Delovci se dogajajo vsako leto že skoraj 50 let. Vedno je veselo in prijetno. Obiskujemo se po dvakrat v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer se po navadi vse dogaja na otokih bolj redko tudi na kopnem. Letos je bilo naše zadnje druženje v Sloveniji v Posočju. Dušan in Robi sta se res potrudila, da je vse potekalo tako kakor mora biti. Že nekaj dni prej sta si ogledala in uredila vse potrebno za skoraj petdeseterico obiskovalcev na tem srečanju.
Dokaj zgodaj smo krenili iz Trzina in po avtocesti do Vrhnike in nato skozi Logatec, Idrijo in Most na Soči do Tolmina. Vmes smo se dobili in ustavili z ostalimi našimi planinkami in planinci za kavico in za osebne potrebe. V Tolminu smo tako pričakali tudi skoraj polno zaseden avtobus PD Grafičar. Prijeten pozdrav s petjem, objemi in pozdravi ob snidenju je že tradicionalen. Tu ni manjkalo niti dobrega peciva in tudi nekaj kratkega za poživilo.
V planu je bil sicer najprej ogled cerkve na Javorci, vendar zaradi težav z dostopom je ta del poti odpadel. Tako smo se po dogovoru najprej zapeljali na Kolovrat, kjer je muzej na prostem. Na izredno razglednem grebenu Kolovrata (1115 m), ki povezuje italijansko Benečijo z Dolino Soče, je med 1. svetovno vojno potekala tretja obrambna črta italijanske vojske. Opazovalna mesta, strelski jarki, mitralješki topniški položaji in kaverne so posebej zanimivi zaradi različnih detajlov, kot je polžasto stopnišče v eni izmed kavern in deloma izvirne uporabe materialov v času vojne. Po ogledu se je večina odpravila še na bližnji vrh Kuk, nekateri pa smo tu še nekoliko posedeli in okrepčali. Ob dogovorjeni uri smo se potem vsi dobili nekoliko nižje ob cesti, kjer nas je predsednikova Veri postregla z okusnimi sladkimi in slanimi dobrotam, ki jih je napekla prav za naše druženje. Po kratkem odmoru smo se od tu zapeljali proti Lepeni, kjer smo imeli topli obrok in prenočišče. Vmes smo se ustavili na parkirišču pri Velikih Soških koritih, kjer smo se sprehodili po visečem mostu.
Po nočnem počitku smo se dokaj zgodaj zjutraj, že petnajst do sedme ure, zapeljali proti postaji gondole za Kanin, zasedli prve kabine in po skoraj pol urni vožnji prispeli na 2201 m visoki preval, kjer je zgornja postaja gondole. Naša prvo dejanje tu je bila nekoliko višje ležeča brunarica Ski Bum Bar. Ko smo se tu vsi zbrali, je sledilo razporejanje pohodnikov. Ker je bil vrh Kanina predaleč, smo nekoliko skrčili naš program. Tako smo se razporedili v več skupin po planih. Plan A je bil pohod na Prestreljenik in na povratku po ferati do Prestreljeniškega okna, drugi nekoliko lažji je bil obisk le okna. Ostali z manj kondicije pa so se nekoliko sprehodili do koče Petra Skalarja ali bližnjih poteh v okolici brunarice.
Prestreljenik je 2499 m visoka gora, ki se nahaja v osrčju Kaninskega pogorja. Z vrha Prestreljenika se nam odpre lep razgled na Kaninsko pogorje, Montaž, najvišje vrhove osrednjih Julijcev, Krn in Bovško kotlino, ob čistem vremenu tudi do Tržaškega zaliva.
Ko smo se vsi srečno vrnili na izhodišče, smo tu naredili tudi skupinsko fotko in ker je postajalo vse bolj vroče in je senca je izginjala, smo se ob 14. uri odpravili v dolino in na kosilo, ki smo ga imeli v gostišču pri Tolminski koritih. Za kosilo je bila riba s prilogo in mešano meso na žaru.
Vsega lepega je enkrat konec in tudi našega prijetnega srečanja s prijatelji s Hrvaške. Le še slovo in obljuba za prihodnja srečanja, tokrat na Sljemenu ob 70. obletnici PD Grafičar na Medvednici.
Lp Marjan
Drugi sklop fotk
