

Peca
Peca
Sem vedela, da mi bo enkrat prišlo prav to, da sem omožila Korošca. V soboto, 18. 6. 2022, ko se je 12 udeležencev izleta na Peco oz. najvišji, 2.126 m visok vrh tega pogorja, Kordeževo glavo, ob 6. uri odpravilo izpred Ruskega carja, sem jaz še sladko sanjala na Ravnah na Koroškem. No, ampak ne več dolgo, saj smo bili ob 8. uri dogovorjeni v Mežici. Od tam se nas je 16 planincev v 4 vozilih po prašni makadamski cesti pognalo v hrib na izhodišče, parkirišče Jakobe. Ob tri četrt na devet smo se po dobro označeni planinski poti začeli vzpenjati proti Domu na Peci. (“Nesramni” markacisti PD Mežica so na vsak smerokaz zapisali nadmorsko višino, tako da sem ves čas računala, koliko “višincev” bo treba še premagati do vrha.) Pri domu smo si privoščili kratek počitek in skupinsko slikanje zaradi bojazni, da se bomo ob različni kondicijski pripravljenosti in izbiri poti kasneje porazgubili. Kaj hitro smo se odpravili naprej in se kmalu razšli: 9 jih je izbralo zahtevnejšo, plezalno pot, 7 pa nas je izbralo pot brez tehnično težavnih mest. Pot se vzpenja med ruševjem do travnate izravnave, kjer se priključi plezalna pot. Sledi le še zadnji vzpon do vrha, ki se zdi, kot na dlani. Vseeno pa sem, zaradi kombinacije pomanjkanja kondicije in poletne vročine nestrpno ocenjevala in odštevala zadnjih 70 m višinske razlike. Zato sem hvaležna Dušanu, s katerim sem se dogovorila, da ne bom zadnja na vrhu, in je šel za trohico počasneje od mene. Pred poldnevom nas je bilo vseh 16 na vrhu in vsak po svoje smo si privoščili prinesena osvežilna ter krepčilna živila. Po počitku, slikanju, štempljanju in občudovanju razgledov smo se, tokrat vsi po isti poti, a spet z različnimi tempi, odpravili nazaj proti domu. Tam smo si privoščili daljši postanek in izkoristili njihovo ponudbo mrzlih pijač. Od doma nas je nekaj naredilo ovinek in smo šli pogledat kralja Matjaža, ostali pa so šli direkt na izhodišče. Kralj Matjaž se je v davnih časih umaknil v votlino (zapuščeni rudnik), se usedel za mizo in zaspal. Legenda pravi, da se bo prebudil ter pregnal krivico in sovražnike s tega sveta, ko se bo njegova brada devetkrat ovila okrog mize. Glede na nespremenjeno dolžino brade, se nam odrešitev še ne obeta, Matjaž pa bi se lahko zaposlil v kozmetičnem salonu in ženskam, ki se trudimo z depilacijo na različnih delih telesa, svetoval o počasni rasti dlak. Malo čez 15. uro smo se vsi zbrali pri avtomobilih in moj Korošec se je izkazal še enkrat s predlogom gostilne Rešer v Črni, kamor smo se spustili preko Podpece in kjer smo se izdatno, okusno ter ugodno najedli. Po kosilu smo se vsak po svoje odpeljali domov.
Ne glede na vse moje jamranje, je bil moj neto čas hoje, čeprav daljši, kot od koga drugega, znotraj predvidenih 4 ur, in tudi skoraj 750 m pridobljene višine ni od muh.
Hvala za družbo vsem planincem PD Delo in PD Iskra ter srečno do prihodnjič.
Polona Kopmajer
Za povečavo klikni na posamezno sliko