Ojsternik
V svežem sobotnem jutru smo se zbrali v Tivoliju. Po deževnem petku nas je prišlo kar 28. Nekaj je bilo tudi starih znancev, ki so letošnje izlete do sedaj opuščali. Posebej pa bi ob tej priložnosti pozdravil naše planinske kolege iz PD Dela, ki so nam pomagali ta izlet tako uspešno izpeljati. Imeli smo sicer nekoliko težav z razporejanjem v avtobus in vozniki, a je to pri tako veliki skupini normalna stvar. Kmalu smo zapustili Ljubljano in na poti k našemu cilju smo si potem privoščili še kavo. Po prestopu navidezne meje med Slovenijo in Italijo smo se peljali preko Trbiža do Ukve. Od tu je bila stranska cesta cesta bolj ozka. Na nekaterih mestih je narava pokazala svojo moč, saj je bila cesta močno načeta od deroče vode, tako da so imeli cestarji z njo obilo dela. Vendar, kakor smo ugotavljali, da cesto in sam hudournik lepo urejajo. Pri planinski koči na 1210m visoki planini Refugio, smo pričeli svoj pohod na Ojstrnik. Ob potoku Ukve ob katerega smo hodili, smo si lahko ogledali nekaj slikovitih slapov, ki pa so bili nekoliko odmaknjeni od naše poti. Po skrbno označeno poti, ki je serpentinasto grizla v greben Ojstrnika, smo kmalu prišli do sedla Lom oz. Bistriške planine. Nekaj pastirskih koč je oznanjalo življenje ta tej planini. Tu smo se nekoliko okrepčali in se kmalu nato po strmem pobočju povzpeli proti vrhu. Že od daleč se je na vrhu bohotil križ, kar pa ni bil najvišji vrh. Ta je bil oddaljen še nekaj sto metrov, sicer položne poti. Na izredno razglednem vrhu smo lahko dodobra naše oči potešili z izrednimi pogledi na Ziljsko dolino in bližnje gore, katerih vrhovi pa so bili praviloma zakriti z gostimi oblaki. Na srečo je bil naš vrh ves v soncu in tako smo si lahko privoščili tudi sončenje. Nekoliko vetrovno vreme pa je nekatere kar kmalu odneslo v dolino in tako smo jim počasi sledili tudi ostali. Strmo pobočje, pri spustu na planino ni dopuščalo sprostitve. Previdnost zaradi spolzkega terena ni bila odveč. Na planini smo se potem nekoliko postali in seveda padla je tudi gasilska. Mimo kapelice Snežne Marije je potem vodila pot v dolino, in sicer po drugi poti kakor za vzpon. Med potjo v dolino je ostalo tako več časa za kakšne zgode in prigode. Tako je Jaka, z svojo kavalirsko gesto pomagal Ireni skozi oviro, a ko je prišel na vrsto Dare, je njegova roka je kar omahnila v praznino. Malce jezen se je tako Dare hudomušno zahvalil za Jakatovo nepomoč. Lepo v koloni smo vsi zadovoljni in srečni zaključili našo planinsko klobaso, katere pecelj je potem Dare vstavil z hladnim pivom iz svojega avtomobila. Lepo se je imel tudi Drago, ki ni mogel z nami. Tu si je privoščil toplo sončno kopel in ob žuborečem potoku je tako mirno ustvarjal in seveda užival z naravo.
Lep pozdrav
Marjan Klančar
Za povečavo klikni na posamezno sliko